Te dni sem dopolnil 41 let. In to v meni zelo dragi Italiji. Poklicno – a v zelo dobri družbi.In ko sem malo vstran od rutine, razmišljam.
O sebi, Bogu, navadah, življenju, prihodnosti. Kam grem? Quo vadis?
Kam le čas beži, kam se mu mudi?
Tako kot večini izmed nas, mi tudi meni pogosto zmanjka časa za tiste stvari, ki bi jih rad delal, razvijal (kontrabas, petje, skladanje, učenje tujih jezikov, analogna ulična fotografija,…). Seveda prva mi je družina in delo. In potem komaj na vrsto pridejo moje inspiracije. Vsaj trudim se da je tak vrstni red. Saj ne da bom zdaj vse naredil in v vsem blestel v čemer hočem. Če pa se zalotim, da sem zadnjo uro skrolal po nekem portalu in bral o nečem kaj se dogaja nekje 1000km vstran, pa se mi zdi zelo slabo. Slabisimo!
Vidim, da je preveč distrakcij, zaslonov, odprtih možnosti… in premalo osredotočenosti.
Ti ko so naredili mobitel, že vejo kak te potegnit not. En večer tukaj v Italiji sem šel spat po brskanju po Facebooku.
Spanje po tem je bilo mizerno. Zjutraj sem se skoraj jokal, ko sem moral vstati. Zato – absolutno nočem več hoditi spat pametnjakovičem v roki. Sem si že rekel to 100×. Ampak zdaj pa res! Rabim počitek. Oziroma v postelji doma nikoli nisem sam, in če skrolam potem ni akcije ponavadi.
Nazaj na družbena omrežja…
Po precej dolgem premoru sem se znova vrnil na družbena omrežja. Na prvi pogled morda zveni kontradiktorno z vsem, kar sem pravkar zapisal. Ampak vseeno sem ustvarjalec vsebin in te platforme so za kaj takega kot ata na mami. In želim delit, to kaj delam, to kar me inspiria. Verjamem, da se dobre, lepe, globoke stvari lahko širijo tudi po teh kanalih. In po naravi sem ekstrovert(uš). Tak da mi deljenje sebe kr naravno, da ne rečem nuja.
Razločevanje
Tak da evo me. Vratio se Šime.
Bom še kaj objavljal. Iščem ravnovesje v tem svetu neskončnih ponudb. Paso dopo paso.
