Mesec: oktober 2017

Prvo sem fotkal v Stolnici in potem sem šel na ulico, kjer je bila svetloba dobra. Pa nisem niti toliko videl razlike- napram mojemu D7000.
Edino to, da ko je svetloba pojenjala, sem lahko AutoISO naštimal na max ISO6400. In sem lahko uporabil čase 1/200sek pri f8.
Skozi se mi je zdelo, da so fotke presvetle ali pretemne. Zato sem naredil bracketing. Pa je bila opcija samo 3frames -1,0,+1. Pri treh frejmih nisem mogo it do -2,0,+2. Kar lahko pri mojem starem D7000. Je pa res da bi si lahko naredil 5 frames -2 -1 0 1 2. Ampak pet posnetkov za eno street fotko mi je pa tumač.

Bolj se je razlika videla, doma.

Dinamični razpon kamere mi je full všeč. In blacksov (črnin) in highlitsov (svetlih delov) lahko full več ven dobim. Tako da tiste pre oz podosvetljene fotke sem komot lahko v postprodukciji popravil.

Je pa me na rit vrglo ko sem videl kako so vlki fajli. Ena fotka je velika 50 MB ! Ljubi Jezus! 20 fotk je 1gb. 2000 fotk je 100gb! To je res brutalno. Res je, da bi si lahko naredil na manjšo kvaliteto, ampak nebi si kupil fotoaparata in ga ne izkoristil na max. Če že imam Ferrarija, ga bom tako tudi vozil…

Lahko se fotka tudi v jpg, ali tiff. Potem so tudi manjši in tudi večji fajli. Več na: http://imaging.nikon.com/lineup/dslr/d800/features04.htm

Primerjava z ostalimi Nikon Fx aparati. 

Video način:

Plusi:

• ima virtualno vaservago
• live histogram
• med live-view lahko spreminjaš zaslonko (pri d5x00 D7x00 tega ne gre)
• 3.5mm jack za mikrofon
• 3.5mm jack za slušalke/monitoring

Minusi:

• nima focus peaking
• frame rate pri 1080p = 25fps

Moj Nikon D5300 snema 1080p 50fps. Nikon D800 pa samo 25fps. To je res škoda.
Nedavno sem snemal EPINT (Evropsko prvenstvo v namiznem tenisu za invalide) in mi je 50fps še kako prav prišlo (za slow motion).

 

Zaključek:

Bi ga kupil, če bi imel manjše fajle. Tukaj mi je D600, D750 dosti bolj idealen
Bi ga kupil, če bi snemal in če bi snemal 1080p 50fps. Tukaj mi je D5300 (ki ga že imam) in D750 bolj idealnen.

 

Spodaj pa so še fotke iz dneva. Kvaliteta je res top.

 

Test Body-a Nikon D800 #1

p.s. Hvala Slavko da sem lahko testiral D800-tko!

Že nekaj časa sem v situaciji v kateri se prej ali slej znajde vsak fotograf – razmišljam o prehodu na Full Frame.
Nikon ima kr nekaj teh kamer in imel sem jih priliko sprobat:

• D700
• D610
• D810
• D800

Do sedaj sem uspel napisati mnenje o D700. Link: Dan z Nikon-om D700 . Sem napisal zakaj D700 odpade.

D600 je pa prvi na katerega sem pomislil. Je najcenejši. Na bolhi ga dobiš za 700-960€.

Sprobal sem ga in je super – review sledi kmalu. Za 10minut sem imel priliko sprobat tudi D810 – in me je vrglo na rit. Zato sem pogledal koliko njegov predhodnik stane. D800 je na Bolhi od 1100-1700€.

V Avstriji ga bi dobil tudi za 890€.  Zato sem postal resno zainteresiran, da bi ga imel. In imel sem par ur, da ga sprobam.

Test v slabi svetlobi:

Za test v slabi svetlobi, sem šel narediti, nekaj fotk v Stolnico. Morem rečt, da sem zelo zadovoljen z videnim. Fotografiral sem v A-načinu. In Auto-ISO. Tako da sem naštimal blendo in minimalni čas. Pa mi je sam fotoaparat uravnaval ISO. In pri ISO6400 še zgleda fotka super. Kar je noro dobro!

Še nekaj fotk iz Stolnice:


Imam še nekaj fotografij iz ulice, zato drugi del sledi. Kmalu…

Dan z invalidi:

Kak se to čudno čuje. “Dneva z invalidi”. Sicer je čisto korektno.

invalid invalíd -a m (ȋ) kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: njen oče je invalid; postati invalid; priznati, spoznati koga za invalida; težek invalid; invalid iz prve svetovne vojne; rehabilitacija invalidov

Imel sem veliko milost, da sem bil zraven evropskega prvenstva v ping pongu za invalide. Videti toliko ljudi, ki so tako ali drugače hendikepirani in kako oni živijo s tem hendikepom.

Preživel dva dneva z gibalno, duševno povišanimi oviranimi športniki. Res lepa izkušnja. Res lepi ljudje. #epint2017

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on Oct 4, 2017 at 2:09pm PDT

Moja naloga je bila ta, da posnamem dogajanje in naredim par intervjujev.
Na invalide sem se hitro navadil, saj so bili vsepovsod. V vsakdanjiku redko srečam koga in mi je to večji “šok”. Za nekom ki recimo nima noge, pogledam. Opazujem kako se premika. Nekako smo ljudje takšni, da če je nekdo drugačen, prej pogledamo za njim. Brezveze mi je gledat neinvalida kako hodi. To itak non-stop gledam.

In užitek mi je bilo se z njimi pogovarjati. Nihče mi ni odvrnil intervjuja. Tudi če me niso razumeli kaj jim govorim.
Nekako sem se pogovarjal tudi z Ukrajinko, ki ni razumela nič angleškega. Pa tudi z francozom, ki mi je odgovarjal na vprašanja tako, da sem skužil, da me ni nič zastopil, kaj sem ga vprašal. Francoz ki se je delal francoza. 😉

V glavnem, ponavadi so ljudje dosti bolj zadržani (zakompleksani) in hitro najdeš koga, ki noče kaj povedat, ali pa ki mi teži, da naj ne snemam/fotkam. Tega dela “poklica” fotografa/snemalca ne maram. Hočem nekaj lepega narediti in potem mi dajejo ljudje občutek kot da sem neki izprijenec. Tega pri invalidih nisem začutil. Bi pa prej pričakoval, da bi mi invalid rekel, da ga naj ne snemam. Sem pa brez težav se z njimi pogovarjal in jih tudi snemal.
Mogoče je kaj na tem, da so pa oni uspešni športniki. In imajo svoje mesto, ki so si ga navkljub hibi izborili. Kar daje temu športu še posebno težo. Biti invalid v tem svetu, zraven “neinvalidov”, je kr hendikep. Ne more se invalid enakomerno kosat z “neinvalidom”. Tukaj pa so športniki “pravično” razdeljeni v kategorije in se lahko dokažejo, in enakomerno borijo.

Njihova energija me je navdihovala. Polni so življenja, čeprav jim je marsikaj onemogočeno. Mi daje še manj izgovorov za to, da bi sam sebe dajal v nič.

Spomini na Laško:

Na Laško imam lepe spomine. Tam sem imel svoj prvi jazz band. Footprints jazz trio. Z Matjažem Ferkom na kitari in Bojanom Krhlankom na bobnih. Sem poklical Bojana in sva se lahko dobila na kafetu. Lepo ga je bilo videt po dolgem času. V tem času je Bojan postal eden najbolj iskanih bobnarjev pri nas. Ne samo za jazz, tudi za druge stvari ga kličejo… Trenutno se z Laibachi pripravlja za turnejo po Evropi… Sem vesel, da je Bojanu tako uspelo. Vem da je moral kar garat, da je tako daleč prišel in mu ni v življenju vse pod nos porinjeno. Celo v nižji glasbeni šoli ga niso sprejeli na tolkala. So mu rekli, da ni dovolj talentiran?! Glede klasičnega javnega šolstva imam svoje mnenje – bom ga zadržal za sebe. Da ne bom komu krivice naredil…

Stari prijatelji. Kavica. #footprints

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on Oct 4, 2017 at 8:57am PDT

Meli smo stran ma myspace-ju, ampak nevem zakaj noče predvajat pesmi… myspace.com/footprintsjazztrio

 

Video sobotnega tekmovanja:

Oprema:

• Kamera: Nikon D5300.
• Objektivi:
  • Sigma 70-200mm f/2.8 APO EX HSM (večina posnetkov)
  • Nikkor 35mm f1.8g
  • Sigma 18-50mm f/2.8 EX DC HSM (intervjuji)
  • Nikkor 85mm f1.8g
• Stativ:  S sabo sem imel tripod in monopod. Ampak sem zaradi dinamike snemanja uporabljal le monopod. Od vse opreme, bi najbolj to pogrešal. Link:Manfrotto MVMXPRO500 video monopod
• Mikrofon: Sennheiser MKE 400

Nastavitve:

• način S (shutter priority) – svetlobo sem korigiral z exposure compensation in exposure lock. 1/50 sec je bil čas zaklopa.
• ISO 400 -800
• F med 4 in 8.
• Fokus: le manual.
• Frame size/rate: 1080p/50fps. 50fps mi je omogočilo “slow motion” posnetke.

Sem kr zadovoljen s posnetkom… Všeč so mi kadri, montaža, energija, čustva, muzika, dizajn.

Tu moram še omeniti super oblikovanje, ki je delo Dejana – www.output.si, kateri me je tudi “najel” za to nalogo. Za priložnost sem mu full hvaležen… Hvala Dejan!

 

Uradna stran tekmovanja: www.epint2017.si