Mesec: december 2017

Razmišljam, da bi prekinil vezo z Nikonom

Ljubezen na prvi škljoc

Sem Nikon fen odkar sem prvič začel fotografirati z D90. In ko sem nabavil 50mm f1.8. Joj kakšno veselje je to bilo.
In potem sem naredil korak naprej in nabavil D7000 ki je še danes super fotoaparat. Za video sem nabavil D5300 in potem še (drugo video kamero) D5100.
Leče sem si kupoval. Z enimi sem bolj trofil, z drugimi manj. Več o mojih lečah sem se že razpisal na: Dobili smo novega člana

Pa ko sem kupil flash, se mi je tudi novi svet odprl.

In potem sem začel še snemat. Autofocus pri videu ni delal tako, da bi bil uporaben. In tako sem se navadil na manual focus. Mislil sem, da je pri vseh kamerah (fotoaparatih) tako.

Camcorderji

Poskusil sem snamti tudi z camcorderji. Z Panasonic HC-X1000E in predvsem z Sony PMW-EX 3. Sprva mi camcorderji niso potegnili. 
DSLR pač zmaga v slabi svetlobi in v “bokehu”. 

Hočem funkcionalni autofocus

In ko sem posnel ogromno materiala in ko dosti časa preživim v montaži, sem si zaželel, da pa bi vseeno imel nekaj bolj podobnega camcorderju. Imel bi (uporaben) autofocus, zebra in focus peaking. In še vseeno bi z istim “aparatom” rad fotografiral. In to še boljše (D7000 je le iz leta 2010 in tehnologija je šla naprej). In rad bi šel na full-frame. Da bom taki frajer, kot vsi ostali fotografi. Čeprav “vsi” potem pravijo, da ne rabiš fulfrejma za dobre fotke…

Testi in odločitev za Nikon D750

Kakorkoli. Odločitev je padla. Kupil si bom fulfrejma. Zdaj pa katerega. Kot priden pripadnik Nikonove družine, sem začel pogledovati za Nikoni. D700, D610, D800, D810, D750. Najbolj me je prepričal D750.


Video test:

In ko sem že skoraj rekel da Nikonu, sem se spomnil, da pa videotesta nisem naredil. In ravno sem imel nekaj video dela. Na enega sem šel z grenkim priokusom, ker sem vedel, da bom zaradi tega ker Nikon nima autofocusa moral več časa montirat. In drugega sem šel snemat za Exodus TV, kjer sem si sposodil Sony EX3. In bila mi je milina delat.

Še en znak, da autofokus mora biti funkcionalen.

In danes grem do prijatelja Gregorja, ki mi je v prvem testu D750-ke tudi jo posodil in sem še testiral video. In autofocus je res žal, kot sem si tudi mislil. KATASTROFA!


Torej Nikon po sedmih letih. Adijo:

Kam naprej?

1. Sony

Razmišljal sem kam naprej? 
Vem da Sony ima full dobre video specifikacije. Pa tudi fotografi ga kr uporabljajo. 

 

To je recimo oprema od full dobrega fotografa Manny-a Ortiz-a.

Pa še nekaj jih ima. Že to vse skupaj stane 7225€. Jaz bi od tega ziher še htel 70-200. Ki pa pride 3170€ –Sony 70-200mm f/2.8 G SSM II

 

Pa še dva druga modela fotografirata s Sonyem. Oba sta mi čeha sicer. 

 

2. Lumix

Panasonic Lumix GH5 12-60mm f2.8-4 2480€

Video vem da ima noro dober. Nisem še ga probal. Si ga je prijatelj iz Hrvaške pred kratkim kupil – pa ko se vidimo, ga sporobam. Ni pa fulframe, kar me malo moti. Zdi se mi, da nebo tak cool za fotkanje. 

3. Canon

Od vseh pa se mi najbolj zdi, da bi bil Canon. Fotoaparat je isti šmorn ko Nikon. Pri videu, pa je svetlobna leta spredaj – sploh kaj se tiče autofokusa.

Canon se mi najbolj zdi da bi bil pravi:

Mislim da bi 6d mk2 bil ta pravi. 

Ta model ima D750-ko, ampak si je samo zaradi videa kupil. Canon 80D, ki ga je pol zamenjal za 6Dmk2

Čeprav ga je model iz Camerastore popljuval:

 

V vsakem primeru, bom ga probal in potem bom se lažje odločil. 

Je pa full plus pri Canobu to, da je ogromno rabljenih leč na netu in se da leče ceneje dobit. Lumix in Sony skupaj nimata toliko leč…

Zaključek:

Kot ste videli v zgornjem videu (kjer sem naredil video/fokus test) bo moj novi fotoaparat (fulframe) nekdo, ki nebo Nikon. Bom še malo prespal in malo povprašal okoli, pa bom se odločil za nekaj. Vesel sem, da nisem se preranil in kupil D750. Ker bi mi bilo žal.

Pa ne bi si rad kupil neke leče, v katero ne bom zaljubljen. (op.a. ne bi se narazen piše – to me vedno žena popravlja in zdaj sem se že to naučil). Bom še kaj šel do Fotospecialistof v MBju, kjer zadnjih par let kupujem vso robo. Cene so iste kot na netu, pa še kaki popust se da dobiti. Pa cool model je… Tak da priporočam… www.foto-shop.si

Pa Nikone in Nikon opremo bom prodal…

 

Aja. Pa še spet 1x hvala Gregeju/Gregiju (ne vem kak se sklanja Grega). p.s. Grega dela na super projektu, ki pomaga fotografom pri iskanju dela – 
WishCAM.com. Priporočam fotografom. 

Loading

moja prva razstava/prodaja fotografij

Pa sem dočakal svojo prvo razstavo. Želja po razstavi je tlela že lep časi, a nikoli ni bilo prave prilike in vzgiba. 

Tokrat je bilo več razlogov, da se razstava dejansko zgodi:

Obrežna 1 – kje(r) sem doma Karitasov koncert je vedno v stavbi, kjer tudi sam živim. Dvorana je potrebna obnove, prevetritve in dolgo časa sem razmišljal, da bi bila dvorana bolj sveža, polna življenja, če bi dal notri fotografije. 

Karitasov koncert je vedno v družinskem/župnijskem vzdušju, kjer se zbira sredstva za župnijsko Karitas. Karitas je tudi naš prvi sosed v hiši (sosednja vrata) in vsako sredo srečujem gospe, ki prostovoljno in z polno ljubezni delajo zato, da bi pomagale pomoči najbolj potrebnim. 

Zbirka slik. Vse od leta 2011 skačem po naši župniji z fotoaparatom in nabralo se je kr nekaj slik. Dosti ljudi sploh ni videlo slik. Pa je bila to prilika, da jih vidijo in dobijo. In tudi fotografije dobijo svoj smisel. Prav čutim, da delo ni dokončano, dokler fotografija ni natisnjena. 

Torej pri meni doma, bom imel svojo prvo razstavo in prodajo slik. In fotografije bodo šle v dobrodelne namene. 

PA SE LOTIMO DELA…

Nisem vedel kako naj se točno lotim. Pa sem začel z zbiranjem fotografij. Kakih 100 sem jih izbral. Potem sem fotografije na monitorju (kr z mobitelom) pofotkal in pošiljal ljudem, ki so na sliki, ali imajo kaj proti, če so del  razstave. Vsi so navdušeni pritrdili. To mi je dalo še dodatni zagon za to, da razstavo izpeljem. 

Zbiranje in urejanje fotografij, mi je vzelo celi teden  in prišel sem do številke 50. 

Fotografije sem razdelil na več skupin:

Studenček, Ministranti, Župljani, Sostanovalci, Posvečeni (Patri in Sestra Zdenka), Arhitektura/pokrajina.

Za opis pod skupinami sem prosil župljane in so zelo lepo napisali nekaj o vsaki skupini. (Fanika V. je napisala nekaj o patrih, Matjaž R. nekaj o župniji in Maša A. nekaj o Studenčku.)

 

 

To pa je napisala Maša za mojo razstavo. Ja pa iiiiii #studencek #razstava

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on


 

[Not a valid template]

FORMAT FOTOGRAFIJ:

Vse razvijam v na mat papirju. Sijaj ima preveč plastik-mastni izgled. V preteklosti sem sem razvijal različne formate. Od 10x15cm do 30x40cm in od vseh mi je format  15×21 cm najbolj simpatičen. Ni prevelik in ne premajhen. Čeprav razmerje ni enako kot na fotoaparatu (del daljše stranice odrežem), izpade dobro – Fotoaparat fotka v razmerju 2:3, 15x21cm pa je v razmerju 5:7. 
Za 50 fotografij sem dal 42€. Nekaj fotk sem potem cenzuriral – včasih komaj na papirju vidim kakšno napako. Vseh uporabnih fotografij je bilo 45. Razvijam pa vse pri Foto Tabor – enostavno najboljše printe delajo. Sem prej probal razvijat v Comtronu, Muelerju, DM-u, Hofferju. Najboljši pa je Foto Tabor. Zadnje fotografije sem poslal v soboto ob 11h in sem ob 12:45h vse fotografije dvignil. 

 

KATERI OKVIRJI?

Nazadnje sem kupoval v JYSK-u in bil zadovoljen.  Imajo preproste bele okvirje po 4€. Vzel sem 50 komadov. 50×4€ = 200€. Uffff. Fajn sem se skeširal, ampak nisem hotel gledati nazaj. Kar bo, pa bo… (na koncu sem porabil 45 okvirjev =180€)

 

Cool okvirje imajo v JYSK-u. #jysk #qlandiamaribor

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on


 

UOKVIRJANJE

Pri uokvirjanju so mi pristopile na pomoč punce iz našega zbora. Ne bi mogel tega sam. Enostavno dosti časa gre za to… 

 

KAKO NAJ OBESIM SLIKE ?

Misel na to, da bom zabil 50 žeblov v steno mi je vzbujala dvom.  Miz je dosti v naši dvorani, zato smo jih kr položili na njih. Je dobro izpadlo.

 

PRODAJANJE FOTOGRAFIJ:

Seveda sem mislil fotografije prodati. 250€ ne bi kr tak zapravil. In itak se na prireditvi zbira denar. Vprašanje mi je bilo; za koliko lahko prodam. 5€ so stroški izdelave (4€ okvir in 0.8€ razvijanje fotografije).  Pa sem prvo pomislil 20€ na fotko – zdaj vidim, da bi komot lahko ta cena bila, ampak sem se ustrašil, da ljudje ne bi imeli denarja. Potem sem mislil »ali 10€ ali pa 15€«. Enim je šlo v nos – češ zdaj pa bodo se mogli skeširat in so se nekaj bunili (niso mi direkt povedali ampak je prišlo do mene iz druge roke).  In to taki ki imajo dosti več, kot povprečni Slovenec. Pol pa sem si rekel, naj bo kr 15€. 10€ za vrhunsko in unikatno fotko (tvoje družine, otrok) je premalo. 5€ je itak od tega material. Če ti je 15€ preveč, jo rajši skurim. Seveda, so izjeme tisti, ki nimajo in so v finančni stiski. In zaslužen denar niti ni šel za mene, ampak za dobrodelne namene.
Če ne znajo ceniti in mislijo, da pa že majo oni dovolj dobrih fotografij, ki so jih posneli z mobitelom (ki vem da niso za na steno), pol jih naj kr majo… 

KAJ NAJ Z FOTOGRAFIJO, KI JO ŽELI VEČ OSEB?

To mi je bila dilema. Primer: na eni fotografiji sta otroka iz dveh družin. Obe družini hočeta kupiti fotografijo – kaj narediti? Na licu mesta smo improvizirali. Matjaž Rauter se mi je ponudil za pomoč in on je zbiral naročila. Tudi nisem hotel, da ljudje takoj pograbijo fotografij. Če je razstava, sem si želel, da vsi gredo skozi in vidijo fotografije. Samo pri eni fotografiji je bil primer, da sta dva hotela eno fotografijo.  Enemu sem jo dal, drugi pa jo dobi drugič.

NAKUPOVANJE

Ljudje so fotografije kr kupovali.  Večino po izklicni ceni. Sem pa tudi ceno spustil. En je kupil 5 fotk za 50€. Kar mi je bilo super – samo da gre. 50€ ni mali denar in sam bi si rad povrnil vložen denar za razvijanje slik in okvirje in polovico gre za Karitas. Ena gospa je dala zadnji denar za 2 fotografiji in je rekla, da bi še imela tretjo  od sina, ampak jo bo drugič kupila, ko bo imela denar. Naj jo shranim. Pa sem brez premisleka vzel fotografijo in ji jo dal. Videl sem ljudi, ki so bili veseli, da imajo fotografijo, kar me je navdajalo z lepim občutkom. Moje delo je nekoga razveselilo. 

IZKUPIČEK:

Eni so plačali 15€, drugi 10€. Na koncu tudi sem jih dal nekaj za 5€. Nisem vedel kako naj se lotim obračuna!?
Na listu je bilo vse napisano, ampak nisem vedel kak se naj tega lotim. Potem pa se mi je prižgala žarnica.
Preštejem koliko mi je ostalo slik. 19
Koliko sem jih imel na začetku? 45
Razlika je 26. To pomeni da si lahko vzamem za material 5€ x 26 = 130€

130€ si vzamem, ostalo je od Karitasa. Za Karitas se je nabralo 205€. Jo dam Karitasovi računovodkinji in mi da 5€ takoj nazaj in da se ne bi predolgo kregala, sem vzel 5€. Tako da 135€ sem dobil jaz in 200€ Karitas.

Vesel sem, da se je toliko fotografij prodalo. Pa tudi nekaj € se je zbralo za Karitas.
Ko pa naredim svojo računico, pa vidim da sem (222-135) 87€ v minusu. Dobro – bom še kako fotografijo probal prodati, saj vseh potencialnih kupcev ni bilo na koncertu. Bom šel v nedeljo po maši do župljanov in jih nagovoril. In potem mi pravi Irena, da je prišla gospa od Karitas (s patrom sta se dogovorila da dobim jaz 50€ od “dobička”) in je pustila 50€. Full cool. Na konci sem na -37€. Bom še par fotk prodal, pa bom na nuli.

ZAKLJUČEK:

Vesel sem, da sem izkusil prvo svojo razstavo. In tudi prvo prodajanje fotografij.  Je dobra iztočnica in izkušnja za naprej. Že razmišljam kako bi lahko dalje šel v tej smeri. Pa še Karitasovi “klijenti” bodo lahko plačali kakšno položnice ali pa kupili plenice… 

 

Me pa zanima, kako drugi fotografi financirajo razstave? Sploh pri velikih printih, okvirjih to more biti drago…

Loading