Irena Vertuš, Maribor 28.10.2018

1.10.2016 – Najin poročni dan, od katerega sta minili že dobri dve leti. Od takrat se je poročilo že veliko najinih prijateljev, sorodnikov in znancev, kar nekaj pa se jih še pripravlja na poroko v bližnji prihodnosti. Že od najine poroke naprej je v meni rasla ideja, da bi zdaj, ko mi je še vse »sveže« napisala neki priročnik, ki bi bil v pomoč ljudem, ki načrtujejo poroko. V to namreč nihče naj ne bi šel izkušen in tudi sama bi si v času najinega načrtovanja želela imeti v rokah nekaj takšnega.

Najprej je pomembno poskrbeti za bistvene stvari, ki so nujno potrebne:

Odgovorita si na naslednja vprašanja:

• KAJ nama POMENI poroka?
• Zakaj se želiva poročiti?
• Zakaj ravno on/ona?

CIVILNA POROKA

 Katere dokumente potrebujeta?

• Veljavni osebni dokumenti ženina, neveste, rojstni list od vaju obeh…pozanimajta se, ali je v vajinem primeru potrebno še kaj(npr.če gre za poroko s tujim državljanom).
• Po novem ni nujno imeti poročne priče.V kolikor jih bosta imela, potrebujeta še veljavne osebne dokumente obeh prič.
• Če se poročita v času uradnih ur v prostorih občine, je brezplačna.

CERKVENA POROKA

• Ni obvezna. Zato se je dobro vprašati: Ali nama je pomembna? Zakaj?
• Pri Cerkveni poroki je potrebno imeti tudi poročni priči. Dobro se je vprašati: Kakšno vlogo si želiva, da bi imeli za naju?Ali sta nama pomembni samo za poročni dan, ali za pomoč in podporo v najinem zakonu?Ali nama je pomembno, da imata enake vrednote, osebna prepričanja,stališča, kot midva? Koliko pomoči in v kakšni obliki pričakujeva od njiju na sam poročni dan?

Potrebujeta:

• • Krstni list

 

• • Potrdilo o samskosti

 

• • Poročni priči

 

• Šola za zakon oz. Priprava na zakon

Uporabne povezave: https://www.facebook.com/pripravanazakon/

Pozanimajta se, ali potrebujeta v vajinem primeru še kaj(npr. če gre za poroko med osebama različnih veroizpovedi).

OKVIREN SEZNAM POVABLJENIH GOSTOV

• • Koliko odraslih?

 

• • Koliko otrok?

 

• • Koliko starostnikov?

 

• Osebe s posebnimi potrebami?

Seznam bo v pomoč pri izbiri prostora. Pri izbiri prostora je dobro upoštevati tudi: ali sva si zamislila poroko, na kateri se pleše, oz. ali je potreben predviden prostor za plesišče, ali ne.

DOLOČITEV TERMINA

Pomembno je, da imajo čas naslednje osebe:

• VIDVA
• Priči
• Duhovnik
• Matičar(če je sta se odločila za civilno in cerkveno poroko na isti dan)

Po želji tudi:

• Fotograf
• Snemalec
• Bend oz. DJ oz. ozvočenje…
• Frizer
• Make up artist

Pozanimati se, ali je na isti dan na voljo cerkev in izbrani prostor gostije.

Ko sta poskrbela za vse to, lahko določita termin. Dobro je o njem obvestiti povabljene še preden dobijo vabilo, da si lahko pravočasno rezervirajo termin. Je pa v vsakem primeru pomembno tudi to, da gostje pravočasno dobijo vabila, na katerih je naveden:

• Točen datum in ura
• Lokacija (najbolje je točen naslov, saj v današnjem času večina ljudi ima pametne telefone oz. navigacijo. Če vnesejo točne podatke, jih bo navigacija lažje pripeljala do prave lokacije).
• Po želji je lahko priložen tudi označen zemljevid.

_______________________________________________________________________________________

Kar sem do sedaj naštela so najbolj nujne zadeve, ki jih je potrebno urediti da bo zakon veljaven in s katerimi je najbolj nujno začeti načrtovanje poroke. Vse ostalo je odvisno predvsem od tega, kakšni so vajini interesi in želje, kakšne so vajine vrednote oz. kaj vama je pomembno in v kolikšni meri vama je kaj pomembno, koliko časa imata na voljo in koliko sta ga pripravljena vložiti v načrtovanje poroke, koliko financ imata na voljo in koliko sta pripravljena vložiti v poroko.

In še nekaj: Ne bojta se angažirati družine, sorodstva, prijateljev, znancev. Velikokrat so sami v zadregi glede daril. Če jim vljudno rečemo, da ne želimo in ne potrebujemo ničesar, hkrati pa dobro vemo, da v našem okolju in v naši kulturi nihče ne gre na poroko praznih rok (kljub temu, da nam je bilo rečeno, da ni nič potrebno), samo otežujemo situacijo sebi in njim. Na ta način lahko pristanemo v situaciji, ko nam nekdo podari nekaj, česar ne potrebujemo, si ne želimo oz. nam ni všeč, hkrati pa nam je škoda vreči stran, saj smo namreč to dobili kot poročno darilo. Dejstvo pa je, da so v večini primerov ti ljudje neizmerno veseli, če lahko pomagajo, in če vedo konkretno kako.

V tem primeru so zadeve odvisne tudi od tega, ali imata družino, prijatelje, sorodnike, znance, ki lahko pomagajo in so pripravljeni pomagati s svojimi sposobnostmi.

Pripravila sem naslednjo tabelo, za katero upam, da vama bo v pomoč. V tabeli je navedeno tudi kaj, kar je nama pomagalo pri najini poroki. Po želji jo lahko dopolnita, dodelata.Pod ŽELJE lahko vpisujeta, kakšne so vajine želje glede določene zadeve v samem poročnem dnevu.V stolpcu POMEMBNOST  lahko označita, ali vama je neka stvar pomembna, ali ne oz. koliko vama je pomembna. V stolpec ČAS lahko zabeležita, koliko časa imata na voljo oz. koliko časa sta pripravljena vložiti v neko stvar. V stolpec FINANCE lahko zapišeta, koliko sta pripravljena vložiti v kaj.Na koncu pa sem dodala še stolpec, kamor lahko vpisujeta bližnje, ki vama lahko pomagajo. Kot bonus pa sem dodala še osebe oz. ustanove, s katerimi sva midva imela pozitivne izkušnje.

 

[pdfjs-viewer url=http://vertus.si/wp-content/uploads/2018/10/nacrtovanjeporoke.pdf viewer_width=800 viewer_height=500 fullscreen=true download=true print=true]

 

 

Prišel je »dan D«

Vse je pripravljeno in končno je napočil vajin poročni dan, ki sta ga veselo pričakovala in na katerega sta se pripravljala. Čestitam! Sedaj pa samo uživjta v trenutkih. Polagam vama na srce (na podlagi lastnih izkušenj): na poročni dan- telefone stran. Poročni dan je velik dan, poroka je velik korak, za katerega sem prepričana, da ga ne želita preživeti v stresu in skrbeh ali vsak opravlja svoje dolžnosti. Na vama je, da ta dan uživata in če si lahko kdaj privoščita biti nedosegljiva za cel svet in biti na voljo izključno drug drugemu, je to vajin poročni dan. Nastavite preusmerjanje klicev, zaposlite svoje priče.

Dobro je, če je ena izmed prič na voljo vama (kar pomeni, da je ves čas z vama, vama pomaga če npr. nevesti v neprimernem trenutku začne razpadati frizura), druga priča pa je na voljo ostalim za vsa morebitna vprašanja, napotke na sam poročni dan. Lahko pa to nalogo dodelita tudi komu drugemu razen sebi.

In še en nasvet: Če le imata možnost, pojdita na medene tedne takoj po poroki. Poroka je vesel dogodek, hkrati pa je ogromen korak in veliko vsega. In ko je dogodka konec, ko je konec vseh teh priprav, res paše zamenjat okolje, iti nekam čim bolj stran od ljudi, izklopiti vse naprave in biti tisti čas izključno mož in žena. PRVIČ V ŽIVLJENJU sta MOŽ in ŽENA. Uživajta v tem.

In še za konec…

Draga zaročenca,

Poročni dan je prav to. Poročni DAN. Traja le en sam dan, in to je to. ZAKON, v katerega s poroko vstopata, pa traja celi PREOSTANEK VAJINEGA ŽIVLJENJA. Zato si #priprava na zakon po mojem mnenju zasluži bistveno več pozornosti. Kakšna stvar zagotovo ne bo šla čisto po planu. Pomembno pa je, da vesta, kaj vama poroka pomeni, zakaj se želita poročiti in zakaj sta izbrala ravno drug drugega.

Vseeno pa je poročni dan prav poseben dan. VAJIN dan. Ne dovolita, da vama ga kdorkoli vzame. Če se še tako zelo trudita, se bo zagotovo našel kdo od povabljenih gostov, ki s kakšno zadevo ne bo zadovoljen. V večini primerov si želimo, da bi se gostje z nami imeli lepo in tudi to je na nek način pomembno. Vendar ne pomembnejše od vaju.Vsem se pač ne da ugajati.

Skoraj prepričana sem, da za večino povabljenih gostov vajina poroka ne bo ne prva in ne edina poroka, na katero so bili povabljeni(in tudi če bo, vseeno je to vajina poroka). Če so že poročeni, so si imeli takrat priložnost poroko narediti čisto po svojem okusu. V kolikor pa še niso, pa si bodo lahko svojo poroko pripravili čisto po svojih željah. In prav je tako.

Je pa to prva, zadnja in edina VAJINA poroka. Zato je najpomembnejše, da bo poročni dan VAMA všeč, in da bosta vidva tista, ki vama bo vajin poročni dan ostal v kar se da lepem spominu.

Ljubezen na prvi škljoc

Sem Nikon fen odkar sem prvič začel fotografirati z D90. In ko sem nabavil 50mm f1.8. Joj kakšno veselje je to bilo.
In potem sem naredil korak naprej in nabavil D7000 ki je še danes super fotoaparat. Za video sem nabavil D5300 in potem še (drugo video kamero) D5100.
Leče sem si kupoval. Z enimi sem bolj trofil, z drugimi manj. Več o mojih lečah sem se že razpisal na: Dobili smo novega člana

Pa ko sem kupil flash, se mi je tudi novi svet odprl.

In potem sem začel še snemat. Autofocus pri videu ni delal tako, da bi bil uporaben. In tako sem se navadil na manual focus. Mislil sem, da je pri vseh kamerah (fotoaparatih) tako.

Camcorderji

Poskusil sem snamti tudi z camcorderji. Z Panasonic HC-X1000E in predvsem z Sony PMW-EX 3. Sprva mi camcorderji niso potegnili. 
DSLR pač zmaga v slabi svetlobi in v “bokehu”. 

Hočem funkcionalni autofocus

In ko sem posnel ogromno materiala in ko dosti časa preživim v montaži, sem si zaželel, da pa bi vseeno imel nekaj bolj podobnega camcorderju. Imel bi (uporaben) autofocus, zebra in focus peaking. In še vseeno bi z istim “aparatom” rad fotografiral. In to še boljše (D7000 je le iz leta 2010 in tehnologija je šla naprej). In rad bi šel na full-frame. Da bom taki frajer, kot vsi ostali fotografi. Čeprav “vsi” potem pravijo, da ne rabiš fulfrejma za dobre fotke…

Testi in odločitev za Nikon D750

Kakorkoli. Odločitev je padla. Kupil si bom fulfrejma. Zdaj pa katerega. Kot priden pripadnik Nikonove družine, sem začel pogledovati za Nikoni. D700, D610, D800, D810, D750. Najbolj me je prepričal D750.

Video test:

In ko sem že skoraj rekel da Nikonu, sem se spomnil, da pa videotesta nisem naredil. In ravno sem imel nekaj video dela. Na enega sem šel z grenkim priokusom, ker sem vedel, da bom zaradi tega ker Nikon nima autofocusa moral več časa montirat. In drugega sem šel snemat za Exodus TV, kjer sem si sposodil Sony EX3. In bila mi je milina delat.

 

Včeraj sem po dolgem času snemal z dobro staro EX3. V rokovanju z njo užival. #sonypmwex3 #sonyex3

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on Dec 18, 2017 at 6:40am PST

Še en znak, da autofokus mora biti funkcionalen.

In danes grem do prijatelja Gregorja, ki mi je v prvem testu D750-ke tudi jo posodil in sem še testiral video. In autofocus je res žal, kot sem si tudi mislil. KATASTROFA!

Torej Nikon po sedmih letih. Adijo:

Kam naprej?

1. Sony

Razmišljal sem kam naprej? 
Vem da Sony ima full dobre video specifikacije. Pa tudi fotografi ga kr uporabljajo. 

 

To je recimo oprema od full dobrega fotografa Manny-a Ortiz-a.

• Sony a7rii  2600€
• Sony 85mm 1.4 Gmaster 1640€
• Sony 24-70 2.8 Gmaster 2175€
• Sony 55mm 1.8 lens 810€

Pa še nekaj jih ima. Že to vse skupaj stane 7225€. Jaz bi od tega ziher še htel 70-200. Ki pa pride 3170€ –Sony 70-200mm f/2.8 G SSM II

 

Pa še dva druga modela fotografirata s Sonyem. Oba sta mi čeha sicer. 

 

2. Lumix

Panasonic Lumix GH5 12-60mm f2.8-4 2480€

Video vem da ima noro dober. Nisem še ga probal. Si ga je prijatelj iz Hrvaške pred kratkim kupil – pa ko se vidimo, ga sporobam. Ni pa fulframe, kar me malo moti. Zdi se mi, da nebo tak cool za fotkanje. 

3. Canon

Od vseh pa se mi najbolj zdi, da bi bil Canon. Fotoaparat je isti šmorn ko Nikon. Pri videu, pa je svetlobna leta spredaj – sploh kaj se tiče autofokusa.

Canon se mi najbolj zdi da bi bil pravi:

• Canon EOS 6D Mark II 2180€
• 70-200mm f/2.8L USM 1200€
• pa še nekaj bolj širokega ali pa komplet fixnih

Mislim da bi 6d mk2 bil ta pravi. 

Ta model ima D750-ko, ampak si je samo zaradi videa kupil. Canon 80D, ki ga je pol zamenjal za 6Dmk2

Čeprav ga je model iz Camerastore popljuval:

 

V vsakem primeru, bom ga probal in potem bom se lažje odločil. 

Je pa full plus pri Canobu to, da je ogromno rabljenih leč na netu in se da leče ceneje dobit. Lumix in Sony skupaj nimata toliko leč…

Zaključek:

Kot ste videli v zgornjem videu (kjer sem naredil video/fokus test) bo moj novi fotoaparat (fulframe) nekdo, ki nebo Nikon. Bom še malo prespal in malo povprašal okoli, pa bom se odločil za nekaj. Vesel sem, da nisem se preranil in kupil D750. Ker bi mi bilo žal.

Pa ne bi si rad kupil neke leče, v katero ne bom zaljubljen. (op.a. ne bi se narazen piše – to me vedno žena popravlja in zdaj sem se že to naučil). Bom še kaj šel do Fotospecialistof v MBju, kjer zadnjih par let kupujem vso robo. Cene so iste kot na netu, pa še kaki popust se da dobiti. Pa cool model je… Tak da priporočam… www.foto-shop.si

Pa Nikone in Nikon opremo bom prodal…

 

Aja. Pa še spet 1x hvala Gregeju/Gregiju (ne vem kak se sklanja Grega). p.s. Grega dela na super projektu, ki pomaga fotografom pri iskanju dela – 
WishCAM.com. Priporočam fotografom. 

Pa sem dočakal svojo prvo razstavo. Želja po razstavi je tlela že lep časi, a nikoli ni bilo prave prilike in vzgiba. 

Tokrat je bilo več razlogov, da se razstava dejansko zgodi:

Obrežna 1 – kje(r) sem doma Karitasov koncert je vedno v stavbi, kjer tudi sam živim. Dvorana je potrebna obnove, prevetritve in dolgo časa sem razmišljal, da bi bila dvorana bolj sveža, polna življenja, če bi dal notri fotografije. 

Karitasov koncert je vedno v družinskem/župnijskem vzdušju, kjer se zbira sredstva za župnijsko Karitas. Karitas je tudi naš prvi sosed v hiši (sosednja vrata) in vsako sredo srečujem gospe, ki prostovoljno in z polno ljubezni delajo zato, da bi pomagale pomoči najbolj potrebnim. 

Zbirka slik. Vse od leta 2011 skačem po naši župniji z fotoaparatom in nabralo se je kr nekaj slik. Dosti ljudi sploh ni videlo slik. Pa je bila to prilika, da jih vidijo in dobijo. In tudi fotografije dobijo svoj smisel. Prav čutim, da delo ni dokončano, dokler fotografija ni natisnjena. 

Torej pri meni doma, bom imel svojo prvo razstavo in prodajo slik. In fotografije bodo šle v dobrodelne namene. 

PA SE LOTIMO DELA…

Nisem vedel kako naj se točno lotim. Pa sem začel z zbiranjem fotografij. Kakih 100 sem jih izbral. Potem sem fotografije na monitorju (kr z mobitelom) pofotkal in pošiljal ljudem, ki so na sliki, ali imajo kaj proti, če so del  razstave. Vsi so navdušeni pritrdili. To mi je dalo še dodatni zagon za to, da razstavo izpeljem. 

Zbiranje in urejanje fotografij, mi je vzelo celi teden  in prišel sem do številke 50. 

Fotografije sem razdelil na več skupin:

Studenček, Ministranti, Župljani, Sostanovalci, Posvečeni (Patri in Sestra Zdenka), Arhitektura/pokrajina.

Za opis pod skupinami sem prosil župljane in so zelo lepo napisali nekaj o vsaki skupini. (Fanika V. je napisala nekaj o patrih, Matjaž R. nekaj o župniji in Maša A. nekaj o Studenčku.)

 

 

To pa je napisala Maša za mojo razstavo. Ja pa iiiiii #studencek #razstava

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on Dec 5, 2017 at 11:01am PST

 

[Not a valid template]

FORMAT FOTOGRAFIJ:

Vse razvijam v na mat papirju. Sijaj ima preveč plastik-mastni izgled. V preteklosti sem sem razvijal različne formate. Od 10x15cm do 30x40cm in od vseh mi je format  15×21 cm najbolj simpatičen. Ni prevelik in ne premajhen. Čeprav razmerje ni enako kot na fotoaparatu (del daljše stranice odrežem), izpade dobro – Fotoaparat fotka v razmerju 2:3, 15x21cm pa je v razmerju 5:7. 
Za 50 fotografij sem dal 42€. Nekaj fotk sem potem cenzuriral – včasih komaj na papirju vidim kakšno napako. Vseh uporabnih fotografij je bilo 45. Razvijam pa vse pri Foto Tabor – enostavno najboljše printe delajo. Sem prej probal razvijat v Comtronu, Muelerju, DM-u, Hofferju. Najboljši pa je Foto Tabor. Zadnje fotografije sem poslal v soboto ob 11h in sem ob 12:45h vse fotografije dvignil. 

 

KATERI OKVIRJI?

Nazadnje sem kupoval v JYSK-u in bil zadovoljen.  Imajo preproste bele okvirje po 4€. Vzel sem 50 komadov. 50×4€ = 200€. Uffff. Fajn sem se skeširal, ampak nisem hotel gledati nazaj. Kar bo, pa bo… (na koncu sem porabil 45 okvirjev =180€)

 

Cool okvirje imajo v JYSK-u. #jysk #qlandiamaribor

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on Dec 5, 2017 at 5:30am PST

 

UOKVIRJANJE

Pri uokvirjanju so mi pristopile na pomoč punce iz našega zbora. Ne bi mogel tega sam. Enostavno dosti časa gre za to… 

 

KAKO NAJ OBESIM SLIKE ?

Misel na to, da bom zabil 50 žeblov v steno mi je vzbujala dvom.  Miz je dosti v naši dvorani, zato smo jih kr položili na njih. Je dobro izpadlo.

 

PRODAJANJE FOTOGRAFIJ:

Seveda sem mislil fotografije prodati. 250€ ne bi kr tak zapravil. In itak se na prireditvi zbira denar. Vprašanje mi je bilo; za koliko lahko prodam. 5€ so stroški izdelave (4€ okvir in 0.8€ razvijanje fotografije).  Pa sem prvo pomislil 20€ na fotko – zdaj vidim, da bi komot lahko ta cena bila, ampak sem se ustrašil, da ljudje ne bi imeli denarja. Potem sem mislil »ali 10€ ali pa 15€«. Enim je šlo v nos – češ zdaj pa bodo se mogli skeširat in so se nekaj bunili (niso mi direkt povedali ampak je prišlo do mene iz druge roke).  In to taki ki imajo dosti več, kot povprečni Slovenec. Pol pa sem si rekel, naj bo kr 15€. 10€ za vrhunsko in unikatno fotko (tvoje družine, otrok) je premalo. 5€ je itak od tega material. Če ti je 15€ preveč, jo rajši skurim. Seveda, so izjeme tisti, ki nimajo in so v finančni stiski. In zaslužen denar niti ni šel za mene, ampak za dobrodelne namene.
Če ne znajo ceniti in mislijo, da pa že majo oni dovolj dobrih fotografij, ki so jih posneli z mobitelom (ki vem da niso za na steno), pol jih naj kr majo… 

KAJ NAJ Z FOTOGRAFIJO, KI JO ŽELI VEČ OSEB?

To mi je bila dilema. Primer: na eni fotografiji sta otroka iz dveh družin. Obe družini hočeta kupiti fotografijo – kaj narediti? Na licu mesta smo improvizirali. Matjaž Rauter se mi je ponudil za pomoč in on je zbiral naročila. Tudi nisem hotel, da ljudje takoj pograbijo fotografij. Če je razstava, sem si želel, da vsi gredo skozi in vidijo fotografije. Samo pri eni fotografiji je bil primer, da sta dva hotela eno fotografijo.  Enemu sem jo dal, drugi pa jo dobi drugič.

NAKUPOVANJE

Ljudje so fotografije kr kupovali.  Večino po izklicni ceni. Sem pa tudi ceno spustil. En je kupil 5 fotk za 50€. Kar mi je bilo super – samo da gre. 50€ ni mali denar in sam bi si rad povrnil vložen denar za razvijanje slik in okvirje in polovico gre za Karitas. Ena gospa je dala zadnji denar za 2 fotografiji in je rekla, da bi še imela tretjo  od sina, ampak jo bo drugič kupila, ko bo imela denar. Naj jo shranim. Pa sem brez premisleka vzel fotografijo in ji jo dal. Videl sem ljudi, ki so bili veseli, da imajo fotografijo, kar me je navdajalo z lepim občutkom. Moje delo je nekoga razveselilo. 

IZKUPIČEK:

Eni so plačali 15€, drugi 10€. Na koncu tudi sem jih dal nekaj za 5€. Nisem vedel kako naj se lotim obračuna!?
Na listu je bilo vse napisano, ampak nisem vedel kak se naj tega lotim. Potem pa se mi je prižgala žarnica.
Preštejem koliko mi je ostalo slik. 19
Koliko sem jih imel na začetku? 45
Razlika je 26. To pomeni da si lahko vzamem za material 5€ x 26 = 130€

130€ si vzamem, ostalo je od Karitasa. Za Karitas se je nabralo 205€. Jo dam Karitasovi računovodkinji in mi da 5€ takoj nazaj in da se ne bi predolgo kregala, sem vzel 5€. Tako da 135€ sem dobil jaz in 200€ Karitas.

Vesel sem, da se je toliko fotografij prodalo. Pa tudi nekaj € se je zbralo za Karitas.
Ko pa naredim svojo računico, pa vidim da sem (222-135) 87€ v minusu. Dobro – bom še kako fotografijo probal prodati, saj vseh potencialnih kupcev ni bilo na koncertu. Bom šel v nedeljo po maši do župljanov in jih nagovoril. In potem mi pravi Irena, da je prišla gospa od Karitas (s patrom sta se dogovorila da dobim jaz 50€ od “dobička”) in je pustila 50€. Full cool. Na konci sem na -37€. Bom še par fotk prodal, pa bom na nuli.

ZAKLJUČEK:

Vesel sem, da sem izkusil prvo svojo razstavo. In tudi prvo prodajanje fotografij.  Je dobra iztočnica in izkušnja za naprej. Že razmišljam kako bi lahko dalje šel v tej smeri. Pa še Karitasovi “klijenti” bodo lahko plačali kakšno položnice ali pa kupili plenice… 

 

Me pa zanima, kako drugi fotografi financirajo razstave? Sploh pri velikih printih, okvirjih to more biti drago…

Izbor mojih (video) snemalskih del:

EPINT 2017 – Evropsko prvenstvo v namiznem tenisu za športnike invalide

(šport, slow motion, intervjuji)

 

FOKUS FF – sklop predavanj na Filozofski Fakulteti v Mariboru

(predavanja)

KONSE Symphony Orchestra – Klasični koncert

(klasični koncert posnet s tremi kamerami: 2 statični in ena dinamična)

Quintet Piazzolleky – Recuerdos de bohemia

(videopsot)

Seniorji o glasbi

(dokumentarni film)

Mojca

(posnetek koncerta)

 

• kamere:
  • Nikon D5300
  • Nikon D5100
  • Gopro Silver 3+
• objektivi:
  • Sigma 70-200mm f2.8 APO EX HSM
  • Sigma 18-50mm f2.8 EX MACRO DC HSM
  • Nikkor 35mm f1.8g
  • Nikkor 85mm f1.8g
  • Nikkor 50mm f.18d
  • Sigma 17-70mm f/2.8-4.5 DC Macro
  • Tokina AT-X PRO DX-II 11-16mm f/2.8 
• stojala:
  • Tripod Manfrotto MT190GOC4TB + MH804-3W RC2
  • Triopo C-158 Titanium-Alloy Tripod
  • GorillaPod Action Tripod
• zvok: 
  • Sennheiser MKE 400 Compact Video Camera Shotgun Microphone
  • Zoom H1
  • Lavalier Mic
• Montaža Premiere pro cc

Pred dvema mesecema na Facebooku vidim event: “Glasper v Ljubljani”!! Itak da grem…

Prvič sem slišal za njega preko plate “Black Radio”, ki je bila kr popularna na tej naši slovenski jazz sceni. Vsi so zagrabili ta hiphop-jazz. Nekaj svežega, gruvastega. 

 

Zadnji mesec dni sem novopečeni ata in nekako so mi vse druge stvari postale drugorazredne. Pa tolko se zdaj sam z sabo, kot fotografom ukvarjam. Tudi na Glasperjev koncert sem pozabil. In včeraj me kliče Vesna (od našega The SwingTones pevca Sebastijana) in pravi da ma dve karti in da bi ona peljala. Seba  pa ne more ker ma neke vaje (verjetno Ignacijanske duhovne vaje v tišini). Huh… To pa je ponudba. Vprašam Ireno (moja žena) in pravi da naj kr grem. Ok te pa gremo. Ob 16h se zmenima, da pridem ob 18h do njih in pol odrinemo za Ljubljano.

Čist sem pozabil da imam 17:15h uro kitare z enim malim (cca 10 letnim) iz naše cerkve. Ko se mi pojavi na vratih, grema kr hitro na snov. Zadnjič pa sma delala A, Am, E in Em. In danes sva šla na D in G. Naslednjič pa boma že neko pesmico zaigrala. Ko sem mu pokazal D in G, mi pravi da tadva akorda sta njegova “šibka točka”. LOL

No pol z zamudo pridem do Vesne in gremo med žabice na koncert.

V Ljubljani gužva – parkirne hiše so bile vse polne. In naredima en krog in naletima na en avto ko gre ven iz parkinga. Porinema Megana nekak not (bočno) in gremo dalje.
V Cankarju gužva (neki knjižni sejem imajo) pa full slovenske jazz scene blo tam (itak – kdo, če ne oni?). Matkovič, Moder, Cene, Krcko, Švagan, Urška S. Nina Korošak S. Pa še koga sem spustil, in koga nisem vido. Vglavnem vsi tisti ki so prišli, so bli tam…

Sedež sem mel idealen. Prva vrsta. In mogo sem se povezati z virtualnim svetom. Da nebo kdo rekel, da nisem bil:

 

Na kavici…#robertglaspertrio

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on Nov 24, 2017 at 11:08am PST

Evo kaj sem reko? Prva vrsta…

Malo smo čakali, ker noben jazz koncert se še ni začel točno (razen 2004 so bili Fool Cool Jazz Orkestra na Štuku točni – katastrofa).

No prvi je prišo gor DJ in začel “igrat”. Cool muzika je bla – nisem pa zaštekal kaj je fora. Ni me potegnilo. Pa mislim, da nisem bil edini… Mogoče pa je ni blo niti. Pač muziko je rolal. Nisem bil prepričan ali naj poslušam to kot koncert ali se lahko še pogovarjam?

Pol pa le pridejo še ostali trije. Glasper in stari “znanci” slovenskega jazza.
Bobnarja Damion Reida sem poslušal na Lentu z Puklom in tudi na ORGANICS (Igor Bezget, Marko Črnčec, Damion Reid) igra. Pa na Puklovi “zvezdniški “plati (Jure Pukl Abstract Society) igra:

In siher sem spusto kako kolaboracijo z slovenijo…

Kontrabasista Vicente Archerja pa sem poslušal igrati v bandu od Krckota in Kopača ko so igrali v mariborskemu Narodnemu domu in na koncertu Nicholas Payton in Big Band RTV Slovenija.

Vglavnem sami hudi modeli. Nebi preveč opeval včerajšnji koncert.
Prva dva komada sem skoraj prespal (pomanjkanje spanje in bilo je nekako umirjeno) pol pa sem se nekak zbudil.
Všeč mi je bilo, da so bile pesmi dokaj odprte in so se srečali pri nekaterih rifih.  Fora mi je to, da je DJ bil poleg. Sicer 3/4 časa ni delal nič, ampak ko je prišel not je bilo na mestu. Damion je take groove igral, ko jih jaz še nisem slišal. Res kompleksne stvari. Glasper tudi virtuozno in z feelingom. Vincente tudi – čeprav bas se v tej tehnični muziki full zgubi. Bolj vidiš kak se basist matra, kot pa čuješ. Ker klavir in bobni igrajo 100x več not kot bas. Pa še v takem ferkvenčnem spektru je bas da ne pride tak ven. 

Vmes so se malo smejali nekim internim foram. Glasper se je kr valjal po tleh od smeha (dobesedno). Mi pa tudi… 😉

Pa majica mi je padla v oči. Gor je pisalo “be black and chill”. Zdaj sem malo pogooglal – to je majica iz kolekcije “Pure Black” fotografa
(Reginald Cunningham). Dobre stvari dela: http://www.bepureblack.com/

Svaka čast Barcaffeju, da je organizira take hude koncerte!
http://musicology.si

Po koncertu naj bi bil jam session v Klubu CD. 
Jaka Kopač, saksofon; Milan Stanisavljević, klavir; Bogdan Đurđević, bobni; Kristjan Krajnčan, bobni
Nisem mogo ostat. Verjamem da je bilo noro… 

 

Ta blog sem napisal v želji, da bodo drugi razumeli (vprašanje če bodo vsi) zakaj takoj ne dobijo (vseh) fotk… “Mi pošlješ prosim vse fotografije in to ASAP ? Ni jih treba obdelovat, kr vse mi pošlji.” so besede ki jih slišim prepogosto. Zadnjič sem tudi slišal: “bom pa jaz kr sam fotografiral, Vertuš itak nikoli nič ne pošlje.”  ?! Dotični skupini že poslal več fotk, kot bilo kdo do sedaj. Ampak to se hitro pozabi… Torej “zakaj vsi ljudje ne dobite fotk takoj”. Da se razume: “izjema je naročilo stranke” – to mi je “žal” prioriteta. Nekako pa morem denar zaslužit.

Fotografija strast, beg, sprostitev in rekreacija

Fotografija je moja strast. Rad to delam. Rad imam fotoaparat vedno zraven. Nikoli ne veš, kdaj bo prečudovita luč, motiv. In fotoaparat mi je včasih tudi beg. Včasih enostavno ne morem več. 
Če nekdo trajba neki monolog in moje uhe več ne morejo sprejemati nič lepega, se mi moje oči vklopijo. In takrat sem v svojem svetu. Tudi fizično včasih ne zdržim – vem da eni lahko posedajo za mizo po celi dan. No jaz ne. V križu me začne križat in morem se vstat. In elegantno to izvedem z fotoaparatom.

RAW vs. JPEG

Fotografiram v RAW-u. To je format, ki ni namenjen temu, da se ga pošilja brez obdelave. RAW-i za razliko od JPEG-a so brez (dodatne) ostrine in barvno niso tako žive. Praviloma fotografije izgledajo slabše. In vseh fotografij ne morem pošiljat, že zaradi hitrosti interneta. Sploh ker je ena RAW datoteka velika cca 20Mb.

Kvaliteta vs. Kvantiteta

Včasih za isti motiv naredim več posnetkov. Ker hočem najt pravi trenutek. In če imam 10, 20, 30 istih fotk, dostikrat nima smisla vse pošiljat. 
Lahko se kvečjemu naredi kakšen kolaž, zgodba iz velih fotografij… Kot naprimer z Jožefom:
Ampak ponavadi so motivi res tako drug drugemu podobni, da ni nobene zgodbe v tem, da so fotke ena zraven druge.

Eksperimentiranje in slabe fotografije

Se pa mi tudi zgodi, da nekaj probavam z fotoaparatom in večina fotografij ni za nikamor. Mi je vseeno kaj si drugi misli o tem. Ne premakne me “argument: “Meni je vseeno če so fotografije zanič – kljub temu mi pošlji vse fotografije!” Do svojega dela imam neki odnos. Dvomim, da bi nekdo za darilo prinesel potico ki jo je zažgal v pečici. Al pa gajbo gnilih jabolk. 

Nismo navajeni brisati slabih fotografij. Niti takšne ne ki so tehnično čisto mimo (presvetle, pretemne, neostre). Ali pa slaba kompozicija…  Tega da zbrišem tudi dobro fotko (ker obstaja podobna boljša) sem se tudi sam težko privadil. 

Pa tudi za mojim delom, je moje ime. Ne morem okoli neka skropucala pošiljat. 

Sposobnost reči (lepo) prosim

Sem pred časom bil na enem dogodku in me je kr “prizadelo”, ko je en znanec, s katerim se niti ne poznamo tak dobro (prijatelj od prijateljev), prišel do mene in mi rekel: “tote fotografije pa mi moreš poslat”. Nisem mu nič odgovoril, mislil pa sem si svoje. Kak morem? Če bi mi rekel: “Bi mi lahko prosim poslal to fotografijo? Bi mi dosti pomenilo. ” Pa veš da ti jo pošljem. Pa nisem neki “občutljivček” ki pazim ali so ljudje pravilno sklanjali, naglasili besede in da bognedaj uporabili kakšno tujko, za katero imamo pa v Slovenščini tako lepo besedo. Sploh ne. Samo neki minimum pa obstaja in fajn bi bilo, da se vsaj to doseže.

Spomin in nefer odnos

En primer – za eno društvo sem dosti fotografiral. Vedno zastonj, prijateljsko. In ko sem jaz njih prosil za prost vstop na en koncert, so mi lepo razložili, da pa tako ne gre, ker oni imajo s tem stroške itd. Res je, da se nismo prej zmenili: “jaz pofotkam dogodek in drugič jaz dobim prost vstop”. Čeprav fotografiranje dogodka pride 50-100€, karta za koncert pa 10€. 
Gre se za princip in spomin… In (nefer) odnos. Da ne pozabim omenit. Ko pa je bil buget za fotografa, mene niso poklicali. 

 

 

Imam tudi drugo delo, ki ima prednost.

Imam ženo in otroka ki me “full time” okupirata. Tudi nekaj filmov še imam, ki jih nimam časa dokončati. In sprotno delo. Da ne omenjam papirologije. Vse nekako morem ovrednotiti in dat ene stvari pred druge. Žal mi dostikrat zmanjka časa, da bi vsem (in to takoj) poslal fotke. Izbor in obdelava, pošiljanje tudi vzame nekaj časa. Slej ko prej pa fotografije (vsi) dobijo. Če ne prej, pa se spomnim ob rojstnem dnevu. Res rad poiščem kako cool fotko in jo dobro obdelam, razvijem, uokvirim. To mi je super. Rad dam nekomu darilo, katerega sem sam naredil in ki osreči drugega. In fotografija dobi tudi svoj zaključek. Neko delo se je zaključilo. Raje imam to, kot pa tisoče datotek na trdem disku, ki čakajo kako bo disk crkno in z njim datoteke.

Podpis

Tukaj bi še omenil, da se spodobi, da se avtorja dela podpiše. Torej če že dobiš fotografijo in jo objaviš, me podpiši. S tem mi pomagaš k prepoznavnosti. Pa naj bo to na Facebooku ali pa kje drugje. Se mi je že zgodilo, da so bile moje fotografije objavljene na naslovnici CD-ja in nisem bil podpisan (bili so podpisani oblikovalec in tudi neki drugi fotograf, katere fotografije so bile v notranjosti), tudi za en portret ob izdaji ene knjige, sem zapravil celi dan. Naredil sem uslugo prijatelju, avtorju knjige. A kot avtor naslovne fotografije nisem bil podpisan-

Zaključek

Moj namen tega zapisa ni ta, da bi namigoval prijateljem: “Naročite me in boste dobili fotografije takoj”. Z veseljem naredim uslugo. Namen je ta, da boste razumeli zakaj ne dobite fotografij takoj in da pokažete tudi nek odnos, spoštovanje…  Je bil na strani od fstoppesov pred kratkim članek, kako bi naj računal vsem (tudi prijateljem in družini), a se s tem ne strinjam. Tudi dosti fotografov je članek v komentarjih pokritiziralo. Kam bi prišli, če bi prijateljem in družini računali vsako uslugo? Če koga zanima. Link: Stop Giving Free Photography Services to Friends and Family

 

 

Fotografiranje glasbenikov, je ena mojih prvih fotografskih stilov.

S ponosom lahko rečem, da so moje fotografije na CD-jih različnih avtorjev:

Dafnis Prieto Proverb Trio (2012)

 

BADBOOSHBAND (DRAKSLER/MAGATELLI/MARINI): THE BEST OF (2014)

 

Vladimir Kostadinovic ‎– The Left Side Of Life (2016)

Runaway trio (2017)