Pred dvema mesecema na Facebooku vidim event: “Glasper v Ljubljani”!! Itak da grem…
Prvič sem slišal za njega preko plate “Black Radio”, ki je bila kr popularna na tej naši slovenski jazz sceni. Vsi so zagrabili ta hiphop-jazz. Nekaj svežega, gruvastega.
Zadnji mesec dni sem novopečeni ata in nekako so mi vse druge stvari postale drugorazredne. Pa tolko se zdaj sam z sabo, kot fotografom ukvarjam. Tudi na Glasperjev koncert sem pozabil. In včeraj me kliče Vesna (od našega The SwingTones pevca Sebastijana) in pravi da ma dve karti in da bi ona peljala. Seba pa ne more ker ma neke vaje (verjetno Ignacijanske duhovne vaje v tišini). Huh… To pa je ponudba. Vprašam Ireno (moja žena) in pravi da naj kr grem. Ok te pa gremo. Ob 16h se zmenima, da pridem ob 18h do njih in pol odrinemo za Ljubljano.
Čist sem pozabil da imam 17:15h uro kitare z enim malim (cca 10 letnim) iz naše cerkve. Ko se mi pojavi na vratih, grema kr hitro na snov. Zadnjič pa sma delala A, Am, E in Em. In danes sva šla na D in G. Naslednjič pa boma že neko pesmico zaigrala. Ko sem mu pokazal D in G, mi pravi da tadva akorda sta njegova “šibka točka”. LOL
No pol z zamudo pridem do Vesne in gremo med žabice na koncert.
V Ljubljani gužva – parkirne hiše so bile vse polne. In naredima en krog in naletima na en avto ko gre ven iz parkinga. Porinema Megana nekak not (bočno) in gremo dalje.
V Cankarju gužva (neki knjižni sejem imajo) pa full slovenske jazz scene blo tam (itak – kdo, če ne oni?). Matkovič, Moder, Cene, Krcko, Švagan, Urška S. Nina Korošak S. Pa še koga sem spustil, in koga nisem vido. Vglavnem vsi tisti ki so prišli, so bli tam…
Sedež sem mel idealen. Prva vrsta. In mogo sem se povezati z virtualnim svetom. Da nebo kdo rekel, da nisem bil:
Malo smo čakali, ker noben jazz koncert se še ni začel točno (razen 2004 so bili Fool Cool Jazz Orkestra na Štuku točni – katastrofa).
No prvi je prišo gor DJ in začel “igrat”. Cool muzika je bla – nisem pa zaštekal kaj je fora. Ni me potegnilo. Pa mislim, da nisem bil edini… Mogoče pa je ni blo niti. Pač muziko je rolal. Nisem bil prepričan ali naj poslušam to kot koncert ali se lahko še pogovarjam?
In siher sem spusto kako kolaboracijo z slovenijo…
Kontrabasista Vicente Archerja pa sem poslušal igrati v bandu od Krckota in Kopača ko so igrali v mariborskemu Narodnemu domu in na koncertu Nicholas Payton in Big Band RTV Slovenija.
Vicente Archer @ Nicholas Payton in Big Band RTV Slovenija foto:Matjaž Vertuš
Vglavnem sami hudi modeli. Nebi preveč opeval včerajšnji koncert.
Prva dva komada sem skoraj prespal (pomanjkanje spanje in bilo je nekako umirjeno) pol pa sem se nekak zbudil.
Všeč mi je bilo, da so bile pesmi dokaj odprte in so se srečali pri nekaterih rifih. Fora mi je to, da je DJ bil poleg. Sicer 3/4 časa ni delal nič, ampak ko je prišel not je bilo na mestu. Damion je take groove igral, ko jih jaz še nisem slišal. Res kompleksne stvari. Glasper tudi virtuozno in z feelingom. Vincente tudi – čeprav bas se v tej tehnični muziki full zgubi. Bolj vidiš kak se basist matra, kot pa čuješ. Ker klavir in bobni igrajo 100x več not kot bas. Pa še v takem ferkvenčnem spektru je bas da ne pride tak ven.
Vmes so se malo smejali nekim internim foram. Glasper se je kr valjal po tleh od smeha (dobesedno). Mi pa tudi… 😉
Pa majica mi je padla v oči. Gor je pisalo “be black and chill”. Zdaj sem malo pogooglal – to je majica iz kolekcije “Pure Black” fotografa
(Reginald Cunningham). Dobre stvari dela: http://www.bepureblack.com/
Svaka čast Barcaffeju, da je organizira take hude koncerte! http://musicology.si
Po koncertu naj bi bil jam session v Klubu CD. Jaka Kopač, saksofon; Milan Stanisavljević, klavir; Bogdan Đurđević, bobni; Kristjan Krajnčan, bobni
Nisem mogo ostat. Verjamem da je bilo noro…
Ta blog sem napisal v želji, da bodo drugi razumeli (vprašanje če bodo vsi) zakaj takoj ne dobijo (vseh) fotk… “Mi pošlješ prosim vse fotografije in to ASAP ? Ni jih treba obdelovat, kr vse mi pošlji.” so besede ki jih slišim prepogosto. Zadnjič sem tudi slišal: “bom pa jaz kr sam fotografiral, Vertuš itak nikoli nič ne pošlje.” ?! Dotični skupini že poslal več fotk, kot bilo kdo do sedaj. Ampak to se hitro pozabi… Torej “zakaj vsi ljudje ne dobite fotk takoj”. Da se razume: “izjema je naročilo stranke” – to mi je “žal” prioriteta. Nekako pa morem denar zaslužit.
Fotografija strast, beg, sprostitev in rekreacija
Fotografija je moja strast. Rad to delam. Rad imam fotoaparat vedno zraven. Nikoli ne veš, kdaj bo prečudovita luč, motiv. In fotoaparat mi je včasih tudi beg. Včasih enostavno ne morem več.
Če nekdo trajba neki monolog in moje uhe več ne morejo sprejemati nič lepega, se mi moje oči vklopijo. In takrat sem v svojem svetu. Tudi fizično včasih ne zdržim – vem da eni lahko posedajo za mizo po celi dan. No jaz ne. V križu me začne križat in morem se vstat. In elegantno to izvedem z fotoaparatom.
RAW vs. JPEG
Fotografiram v RAW-u. To je format, ki ni namenjen temu, da se ga pošilja brez obdelave. RAW-i za razliko od JPEG-a so brez (dodatne) ostrine in barvno niso tako žive. Praviloma fotografije izgledajo slabše. In vseh fotografij ne morem pošiljat, že zaradi hitrosti interneta. Sploh ker je ena RAW datoteka velika cca 20Mb.
Kvaliteta vs. Kvantiteta
“Jožef9” Maribor, marec 2017
Včasih za isti motiv naredim več posnetkov. Ker hočem najt pravi trenutek. In če imam 10, 20, 30 istih fotk, dostikrat nima smisla vse pošiljat.
Lahko se kvečjemu naredi kakšen kolaž, zgodba iz velih fotografij… Kot naprimer z Jožefom:
Ampak ponavadi so motivi res tako drug drugemu podobni, da ni nobene zgodbe v tem, da so fotke ena zraven druge.
Eksperimentiranje in slabe fotografije
Se pa mi tudi zgodi, da nekaj probavam z fotoaparatom in večina fotografij ni za nikamor. Mi je vseeno kaj si drugi misli o tem. Ne premakne me “argument: “Meni je vseeno če so fotografije zanič – kljub temu mi pošlji vse fotografije!” Do svojega dela imam neki odnos. Dvomim, da bi nekdo za darilo prinesel potico ki jo je zažgal v pečici. Al pa gajbo gnilih jabolk.
Nismo navajeni brisati slabih fotografij. Niti takšne ne ki so tehnično čisto mimo (presvetle, pretemne, neostre). Ali pa slaba kompozicija… Tega da zbrišem tudi dobro fotko (ker obstaja podobna boljša) sem se tudi sam težko privadil.
Pa tudi za mojim delom, je moje ime. Ne morem okoli neka skropucala pošiljat.
Sposobnost reči (lepo) prosim
Sem pred časom bil na enem dogodku in me je kr “prizadelo”, ko je en znanec, s katerim se niti ne poznamo tak dobro (prijatelj od prijateljev), prišel do mene in mi rekel: “tote fotografije pa mi moreš poslat”. Nisem mu nič odgovoril, mislil pa sem si svoje. Kak morem? Če bi mi rekel: “Bi mi lahko prosim poslal to fotografijo? Bi mi dosti pomenilo. ” Pa veš da ti jo pošljem. Pa nisem neki “občutljivček” ki pazim ali so ljudje pravilno sklanjali, naglasili besede in da bognedaj uporabili kakšno tujko, za katero imamo pa v Slovenščini tako lepo besedo. Sploh ne. Samo neki minimum pa obstaja in fajn bi bilo, da se vsaj to doseže.
Spomin in nefer odnos
En primer – za eno društvo sem dosti fotografiral. Vedno zastonj, prijateljsko. In ko sem jaz njih prosil za prost vstop na en koncert, so mi lepo razložili, da pa tako ne gre, ker oni imajo s tem stroške itd. Res je, da se nismo prej zmenili: “jaz pofotkam dogodek in drugič jaz dobim prost vstop”. Čeprav fotografiranje dogodka pride 50-100€, karta za koncert pa 10€.
Gre se za princip in spomin… In (nefer) odnos. Da ne pozabim omenit. Ko pa je bil buget za fotografa, mene niso poklicali.
Imam tudi drugo delo, ki ima prednost.
Imam ženo in otroka ki me “full time” okupirata. Tudi nekaj filmov še imam, ki jih nimam časa dokončati. In sprotno delo. Da ne omenjam papirologije. Vse nekako morem ovrednotiti in dat ene stvari pred druge. Žal mi dostikrat zmanjka časa, da bi vsem (in to takoj) poslal fotke. Izbor in obdelava, pošiljanje tudi vzame nekaj časa. Slej ko prej pa fotografije (vsi) dobijo. Če ne prej, pa se spomnim ob rojstnem dnevu. Res rad poiščem kako cool fotko in jo dobro obdelam, razvijem, uokvirim. To mi je super. Rad dam nekomu darilo, katerega sem sam naredil in ki osreči drugega. In fotografija dobi tudi svoj zaključek. Neko delo se je zaključilo. Raje imam to, kot pa tisoče datotek na trdem disku, ki čakajo kako bo disk crkno in z njim datoteke.
Podpis
Tukaj bi še omenil, da se spodobi, da se avtorja dela podpiše. Torej če že dobiš fotografijo in jo objaviš, me podpiši. S tem mi pomagaš k prepoznavnosti. Pa naj bo to na Facebooku ali pa kje drugje. Se mi je že zgodilo, da so bile moje fotografije objavljene na naslovnici CD-ja in nisem bil podpisan (bili so podpisani oblikovalec in tudi neki drugi fotograf, katere fotografije so bile v notranjosti), tudi za en portret ob izdaji ene knjige, sem zapravil celi dan. Naredil sem uslugo prijatelju, avtorju knjige. A kot avtor naslovne fotografije nisem bil podpisan-
Zaključek
Moj namen tega zapisa ni ta, da bi namigoval prijateljem: “Naročite me in boste dobili fotografije takoj”. Z veseljem naredim uslugo. Namen je ta, da boste razumeli zakaj ne dobite fotografij takoj in da pokažete tudi nek odnos, spoštovanje… Je bil na strani od fstoppesov pred kratkim članek, kako bi naj računal vsem (tudi prijateljem in družini), a se s tem ne strinjam. Tudi dosti fotografov je članek v komentarjih pokritiziralo. Kam bi prišli, če bi prijateljem in družini računali vsako uslugo? Če koga zanima. Link: Stop Giving Free Photography Services to Friends and Family
Čeprav sem zadnjih 33 let nezaposlen, sem prišel na genialno idejo, da bi se pa zaposlil.
Nekje avgusta, septembra, ko se je Irenin trebuh še kr večal in postajal vedno bolj trd, mi je nekaj kljuvalo v glavi, da dohodke bi bilo fajn imeti redne. Nekaj sicer zasluživa. A to je dokaj neredno in nikoli se ne ve koliko bo prišlo, če bo prišlo. Vedno sicer nekaj pride… Je to kr test vere.
Sem šel na borzo dela – prijava
No in jaz nekako odločen, da bom pa neki đob našel. Dobim termin pri svetovalcu in preden sem šel do njega malo pogledam dela na: www.mojedelo.com. In od vseh varilcev, viličarjev in natakarjev, mi pade edino “pismonoša” v oko. Se mi je zdelo tako fajno delo. Malo se okoli furaš in ljudem raznašaš pošto. Kaj pa je v tem slabega? Ok, slabo vreme te lahko premoči in prezebe. Zdaj sem taki mehkužec, da če samo malo zapiha, se prehladim. Pa bi se utrdil.
In presenečen sem bil, ko sem zvedel, da poštarje celo iz drugod uvažajo… Kako so lahko ljudje brezposelni, poštarje pa iščejo. En prijatelj je poštar, pa sem ga poklical in mi vse razloži. Poklical sem ga okoli 13:30h in mi ravi da je za danes že fertik. Da se dela od 6-14h. Da pa je kdaj dlje in kdaj krajše.. Na začetku bi naj blo kr težko, ker se še iščeš… Plača tudi cool. 700-800€ in še neki dodatki… Vse se mi je zdelo super. Pa še malo se bom razmigal. Pa tudi delo fotografa, ki me (trenutno) najbolj veseli, še bom lahko opravljal. Ker večino šutingov je po 14h. Mega.
Na Borzi dela se oglasim in dobim napotnico.
Jaz pošljem prošnjo na pošto in po kakem mesecu dni, dobim klic iz Pošte (sem že mislil, da so pozabili). Pravi gospa, če lahko pridem jutri (6.oktober)ob 10h. In jaz, sam pri sebi: “Ok super”.
Intevju z bodočim poštarjem
In potem pridem na razgovor. Dve res prijazni gospe mi vse lepo razložita in potem jim edino rečem, da bom kmalu ata in bi rad bil pri porodu zraven. Gospe vse razumeta. Tudi to, da se bomo prvi mesec privajali na novo življenje. Svetujeta mi, da naj si vzamem še en mesec po porodu fraj. Da bom lahko pomagal mamici… Le čez en teden, naj se oglasim zaradi testa vožnje motorja. Bodo me poklicali in sporočili… Pa to je to, sem si mislil. Decembra začnem z delom. Do konec maja pogodba, pa bomo videli. “like a boss”.
No in pol sem sedel doma in čakal na klic. Pa poslušal komad od Alicie Keys.
No ni blo tak. Irena je še kr rastla in zdavno ni blo več dvoma, da je noseča (z mano). Na vrata mi je nabila 95 tez – “kaj vse se mora narediti do izkrcanja na dan D”. Tako da bil sem s polno paro v obnovi stanovanja.
In ravno po obnovi, je prišel ta Dan D (bom malo bolj obširneje in sočno o tem dnevu drugič).
Pol sem naenkrat postal ata in bil vesel, da ne rabim nikamor hodit in da me nihče ne rabi itd…
No Country For PostMan
Potem pa mi švigne v glavo: jaz bom zdaj full time ata, full time poštar in full time fotograf. Pa še neke glasbene gige imam z SwingTonesi, Flat Hatsi, Svetnikom, Studenčkom.
Nekak nebo šlo vse skupaj. Hočem biti fotograf in če bom še poštar poleg, bom bolj malo ata. To pa nebi rad. Viktorija pač nebo dobila za prvi rojstni dan novega iPhona. Bom pa jaz več z njo. Kar pa tudi nekaj šteje. Fotografija (in tudi video) mi nekaj prineseta in z skromnim načinom življenja, nam znese. Pa nekaj še muzika prinese…
Pa sem hotel imeti reden đob zaradi Viktorije (op.a. hčere), ampak sem potem razmišljal, da nebi rad bil ata ki ji bo govoril kako sem sanjal, da bom nekoč fotograf, a mi to ni uspelo. Ker niti nisem probal. Temu se upiram in si rečem: “Jaz hočem biti fotograf”.
In rečem moji nr1 ženi. In pravi, da me 100% podpira. Joj kak mam jaz super ženo. V tolikih pogledih.
Potem sva še bila z Ireno pri dvojnih poročenih prijateljih in gledamo njihove poročne albume. In šokiran vidim, da sam znam boljše fotografirat. Ne boljše, dosti boljše. Ko gledam kake fotografije ljudje prodajajo in to full time fotografi. Nekatere fotografije so res tako slabe, da jih jaz nebi upal dati naprej (al bi jih zbrisal ali pa sfotošopiral). In to so fotografije narejene z 5x dražjo opremo kot jo imam jaz. To mi je dalo še dodatno motivacijo…
Prvi stik z mojo svetovalko
8.11. sem imel termin na Borzi. In jim povem, da sem si premislil. Hočem biti fotograf in ne poštar. In moja svetovalka, s katero sva imela prvi termin, me nadere. Češ; Kaj se pa grem!? Jaz ne morem in ne smem zavrnit nobenega dela, kamor me pošljejo. Ni me pustila do besede in potem, ko končno pridem, ji povem, vse kar sem gori napisal in vmes še mi solza poteče po licu. Joj keri čustvenjak sem jaz… Je pa bila potem zelo razumljiva. Je rekla, da tote pol leta bom že preživel kot poštar in vmes lahko premislim, kako in kaj glede fotografske kariere. Celo uro sva se menila, tako da je veni bila že gužva. Mi je blo kr lažje po pogovoru. No rekla mi je, da morem it na pošto in do naslednjič prinest neko pogodbo. Vredi te… Bom šel in zrihtal.
Mentorstvo
Vidim, da včasih rabim dati ideje ven in nekdo, ki mu je trg malo bolj znan me posluša in kaj komentira. Sicer med fotografi, bom bolj težko našel “mentorja”. Se večinoma njih bolj držijo za sebe. Neke opcije so fotografska društva z mentorji (https://fstoppers.com/, https://kelbyone.com/). Ne vem kak je fotoklub v Mariboru…
Dobil sem Pošto
In ko pridem domov, se spravim račune plačevat. In med računi je bila pošta od pošte.
Zavrnili so me! Jeeessssssssss!!!
Vesel zavrnitve, kot še nikoli… To je to. “…pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj,…”
Kaj pa zdaj? Kako naprej?
Ok. Na borzi sem. Ne vem točno, kaj naj s tem. Delo fotografa na borzi najt, je že mali čudež. Ampak ok. Bom videl, mogoče se kaj obrne in bo potem obrnjeno…
Res je, da država preko borze ponuja razne programe… Na njih sem nekako računal – to sem tudi rekel svetovalki.
En prijatelj je preko nekega programa, zaposlil eno in jo uvaja v fotografijo. On dobi plačano ker jo uvaja in ona tudi dobi od zavoda €.
Drugi pa se je zaposlil, v svojem društvu preko javnih del.
Mi pa je rekla, da ona mene ne vidi v tem. Trenutno ni teh programov za izobraževanja. Pa ker sem več kot 30, verjetno niti nebi izpolnjeval pogojev. Pa moral bi biti dlje časa na Borzi. Za javna dela 2 leta. Tak da preden jaz vse te pogoje izpolnim, bom (upam) našel nekaj drugega.
Glede “fotografskega biznisa” ne vem kje sploh naj začnem. Neki portfolio sem si naredil – čeprav vedno znova vidim, da imam še boljše fotke kot v portfoliu in bi menjal katero fotografijo. Dal kero ven in drugo not… Nekaj jih dajem na stran: http://vertus.si/category/foto/ in nekaj na FB stran: www.facebook.com/vertus.si/.
Ampak to, da dajem na splet fotograije, mi nebo prineslo strank. Nekaj si morem umislit.
Saj ne vem, kaj bi še drugo… Preko pogodbe nekaj fotografiram za SiOL.net. To mi je super. Si želim, da bi tega bilo več. Res je da se v Mariboru, ne dogaja toliko vseslovesnko zanimivega. Hvala Bogu za fuzbalerje. Na račun njih sem že nekaj zaslužil. Pa kaki video naročilo pride občasno od kakega priporočila. Tak da nekako nam gre. Zaenkrat. Delam na tem, da bi bilo dela več…
Tak da, če kdo išče ali pozna koga ki išče fotografa, sem jaz v nizkem štartu…
Po mnogih pranjih se je v soboto od nas poslovil dragi pralni stoj. V bistvu ni bil niti tak dragi. Od ateja sem ga dobil. On pa (z defektom) od sosedov in ga je popravil. In skupaj smo preživeli najlepša leta mojega življenja. Ni se zmrdoval nad pranjem umazanega perila. Po nenadni bolezni nas je zapustil. V svojih najboljših letih… In ravno ko smo na njegovo pomoč najbolj računali. Naj počiva v miru.
…in večna luč naj mu sveti.
Ne glede na to, da je pralni stroj ravno od nas poslovil, smo že razmišljali o drugem.
Simon, ki je še se najbolj matral z oživljanjem pralnega stroja, je prevzel pobudo in sklical sestanek hišnega sveta z naslovom “Rabimo novi pralni stoj.”
Masterplan
Ponedeljek, 13.november 2017
Na seji mestnega sveta sta bila dva predloga.
Kupimo novega za 200-300€
Kupimo rabljenega za 50-60€
Menja so bila deljena in sam sem bil sprva tudi za novega. 9 ljudi ki peremo na stroj si bi razdelilo 200€ (22€/oseba) ali pa 50€ (5,5€).
In smo iz skupnega mnenja, da kupimo novi stroj, prišli na mnenje, da kupimo rabljenega.
Vseeno je razlika med 11€ in 44€. In če bi pri vsakem takem nakupu ležerno se odločil za dražje in novo, bi kmalu ostala brez denarja. Če ni potrebno…
Potem pa sem se spomnil na moje Facebook prijatelje, ki so mi že tolikokrat pomagali.
Pa sem sredi sestanka napisal post.
Nimamo kaj za zgubiti.
In po nekaj postih, se najde dobra duša s pralnim strojem. (Klemen s katerim se poznama iz mojega obdobja na MARŠ-u. Jaz sem imel oddajo o Jazzu, Klemen pa je bil Urenik in še vse ostalo). . In sma se hitro zmenla za danes ob 10h dopoldan. Njegov mlajši brat Janez, s katerim se tudi poznama iz MARŠovih časov, bi naj izvedel predajo.
Jupiiii !!!
Zmenim se z Simonom, da krenema zjutraj ob 9.30h od doma.
From 0, 2 Hero
Torek, 14.november 2017
Zjutraj se nekako le zbudim in na hitro pregledam maile. Z Swingtonesi je bil na vrsti sestanek za turnejo, ki bo 2018 v Avstriji in Švici (zaenkrat imamo dva termina). In se je sestanek zavlekel preko desete ure.
S Simonom sva po 10h krenila proti Košakom. In ko hotel parkirat rikverc po bregu dol, sem na levi strani bil preblizu škarpe. Hotel sem poravnati, ampak ročna, ki je delala samo na enem zobeku, ni prijela. V tistem sem se odločil, da bom brez ročne speljal. Ampak hrib je bil tako velik, da sem v tem času, ko sem iz bremze stopil na gas, že bil na dnu rampe. Seveda sem ob tem na levi strani zahaklal škarpo. In odbijač mi je vtrgalo. Glede na okoliščine, je kr dobro izpadlo (bil je samo odbijač in vzadaj nisem nič butnil). Lahko bi blo slabše. Pa ni blo. Hvala Bogu.
Dolgo sem razmišljal, da morem iti na servis in dat ročno napet. Pa nisem. To je bila slaba neodločitev. Ampak ok. Vse je cool.
Pol smo nabasali pralni stroj v Cliota.
Parkrat sem ga mogo zakurblat in je vžgal. “In odpujsala sma domov”.
Pralni stroj sma odložla domov in pol sem šel do mehanika, ki ma tako gužvo z menjavanjem zimskih gum da me je naročil v sredo naslednji teden. Pa pošljem prijatelju, od katerega sma dobla Cliota, kaj se mi je zgodilo. In že me napoti na njegovega nečaka, ki je v 30ih minutah pri meni in že smo v akciji.
Nekako sem padel ven iz rutine bloganja o prenovi. So pa stvari prihajale na svoje mesto… Pa da malo premislim kaj je se zgodilo od zadnjega pisanja do sedaj.
V petek smo kložje odpeljali na Snago. Ciril je prišel s svojim kombijem…
Odvoz odpadkov
Je prišel mojster za ogrevanje in videl da z ventilom od radiatorja ni bilo nič narobe. Manjkala je le “kapa”. Pa je nabavil in dal gor… Še dobro da nismo šraufali…
Gradbinec Robi, ki je na FB zasledil da rabim keramiko in da mi karnise ne držijo, mi je nastavil keramiko in kit v Magisu, kjer tudi izvaja gradbena dela.
Če še kdo ni lajkal njegove strani: www.facebook.com/Robi.TIM.doo/
Ata je zazidal lino med našo kuhinjo in Karitas skladiščem. Včasih je v naši kuhinji bila glavna kuhinja od kapucinskega samostana in se je skozi lino podajala hrana v jedilnico. Zdaj je kapucinska jedilnica preteklost in prav tako tudi lina.
Ata kot bivši gradbinec zna marsikaj. Tudi keramiko je položil. Sicer je brato največji maher za keramiko, ampak je zaradi poškodbe prsta moral dati priliko še ateju, da se izkaže.
Sem na FB vprašal če ma kdo luč za pod kuhinjskim elementom. In me prijatelj Dejan kliče, naj si pridem iskat. Pa še omarico za šuhe sva zraven dobla. Midva jo sicer drugače ponucava…
Kuhinjske elemente smo postavili na svoje mesto in brato je še položil po steni keramiko. Sem htel kr staro keramiko pustit, a je brato predlagal naj vržemo dol, pa pride nova gor… Boljše je tak…
Napo sva dobila zraven elementov in je nisva imela namen priklopiti. Miha pa je opazil dimniško odprtino in predlagal, da napo speljemo v dimnik. Tako bomo naredili.
Vodovodarja sem rabil in prišel je res expresno. Klical sem ga v soboto zjutraj in mi reče naj v ponedeljek zjutraj ga pokličem. Pokličem ga ob 8.00h in on pride za 15min in vse zrihta. Res se je zafrkaval, ker stara pipa je bla hin. Tega nisem vedel prej- je puščala ampak starega lastnika to ni motilo… Pa tudi bojler je bil poln vodnega kamna in nikakor ga nisva uspela usposobit. Tak da tukaj sem moral investirat. 50€ Bojler in 30€ pipa. Tak da časa mu je zaradi tega vzelo 3x več. Mi pa je na koncu dal prijazno ceno. Tako za mlade družine.
Filip mi dostikrat kaj pomaga. Obvlada pa elektriko. In poštimal mi je full stvari.
Prvo je napo odklopil in na isti kabl, je dal dve stvari (napo in lučko). In vse kable sva skrila za element. Eleganca…
Pol še večja eleganca. Od ene družine ki je pred kratkim se preselila v full lepo staro mariborsko vilo, sva dobila luster. In to kaki! Pravi lepotec. Baje da je poreklo iz Trsta. Forza Italia… In Filip je že montiral… Eleganca…
Petek, 13. Oktober 2017
Odkrili smo novega hišnega ljubljenčka. Sem ga nasel na travo. Tam ma več placa za igro.
Pa še Filip se je res potrudil pri bojlerju. Prej je bil na tleh in fštekan v vtičnico. Filip je 1.vtičnico odmontiral 2.bojlerove kable prerezal in zvezal bojler direkt na kable. 3. bojler obesil na nosilce.
Prvo sem fotkal v Stolnici in potem sem šel na ulico, kjer je bila svetloba dobra. Pa nisem niti toliko videl razlike- napram mojemu D7000.
Edino to, da ko je svetloba pojenjala, sem lahko AutoISO naštimal na max ISO6400. In sem lahko uporabil čase 1/200sek pri f8.
Skozi se mi je zdelo, da so fotke presvetle ali pretemne. Zato sem naredil bracketing. Pa je bila opcija samo 3frames -1,0,+1. Pri treh frejmih nisem mogo it do -2,0,+2. Kar lahko pri mojem starem D7000. Je pa res da bi si lahko naredil 5 frames -2 -1 0 1 2. Ampak pet posnetkov za eno street fotko mi je pa tumač.
Bolj se je razlika videla, doma.
Dinamični razpon kamere mi je full všeč. In blacksov (črnin) in highlitsov (svetlih delov) lahko full več ven dobim. Tako da tiste pre oz podosvetljene fotke sem komot lahko v postprodukciji popravil.
Je pa me na rit vrglo ko sem videl kako so vlki fajli. Ena fotka je velika 50 MB ! Ljubi Jezus! 20 fotk je 1gb. 2000 fotk je 100gb! To je res brutalno. Res je, da bi si lahko naredil na manjšo kvaliteto, ampak nebi si kupil fotoaparata in ga ne izkoristil na max. Če že imam Ferrarija, ga bom tako tudi vozil…
med live-view lahko spreminjaš zaslonko (pri d5x00 D7x00 tega ne gre)
3.5mm jack za mikrofon
3.5mm jack za slušalke/monitoring
Minusi:
nima focus peaking
frame rate pri 1080p = 25fps
movie setings
Moj Nikon D5300 snema 1080p 50fps. Nikon D800 pa samo 25fps. To je res škoda.
Nedavno sem snemal EPINT (Evropsko prvenstvo v namiznem tenisu za invalide) in mi je 50fps še kako prav prišlo (za slow motion).
Zaključek:
Bi ga kupil, če bi imel manjše fajle. Tukaj mi je D600, D750 dosti bolj idealen
Bi ga kupil, če bi snemal in če bi snemal 1080p 50fps. Tukaj mi je D5300 (ki ga že imam) in D750 bolj idealnen.
Spodaj pa so še fotke iz dneva. Kvaliteta je res top.
Že nekaj časa sem v situaciji v kateri se prej ali slej znajde vsak fotograf – razmišljam o prehodu na Full Frame.
Nikon ima kr nekaj teh kamer in imel sem jih priliko sprobat:
D700
D610
D810
D800
Do sedaj sem uspel napisati mnenje o D700. Link: Dan z Nikon-om D700 . Sem napisal zakaj D700 odpade.
D600 je pa prvi na katerega sem pomislil. Je najcenejši. Na bolhi ga dobiš za 700-960€.
d600 bolha
Sprobal sem ga in je super – review sledi kmalu. Za 10minut sem imel priliko sprobat tudi D810 – in me je vrglo na rit. Zato sem pogledal koliko njegov predhodnik stane. D800 je na Bolhi od 1100-1700€.
d800 bolha
V Avstriji ga bi dobil tudi za 890€. Zato sem postal resno zainteresiran, da bi ga imel. In imel sem par ur, da ga sprobam.
Test v slabi svetlobi:
Za test v slabi svetlobi, sem šel narediti, nekaj fotk v Stolnico. Morem rečt, da sem zelo zadovoljen z videnim. Fotografiral sem v A-načinu. In Auto-ISO. Tako da sem naštimal blendo in minimalni čas. Pa mi je sam fotoaparat uravnaval ISO. In pri ISO6400 še zgleda fotka super. Kar je noro dobro!
Še nekaj fotk iz Stolnice:
Imam še nekaj fotografij iz ulice, zato drugi del sledi. Kmalu…
Kak se to čudno čuje. “Dneva z invalidi”. Sicer je čisto korektno.
invalid invalíd -a m (ȋ) kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: njen oče je invalid; postati invalid; priznati, spoznati koga za invalida; težek invalid; invalid iz prve svetovne vojne; rehabilitacija invalidov
Imel sem veliko milost, da sem bil zraven evropskega prvenstva v ping pongu za invalide. Videti toliko ljudi, ki so tako ali drugače hendikepirani in kako oni živijo s tem hendikepom.
Moja naloga je bila ta, da posnamem dogajanje in naredim par intervjujev.
Na invalide sem se hitro navadil, saj so bili vsepovsod. V vsakdanjiku redko srečam koga in mi je to večji “šok”. Za nekom ki recimo nima noge, pogledam. Opazujem kako se premika. Nekako smo ljudje takšni, da če je nekdo drugačen, prej pogledamo za njim. Brezveze mi je gledat neinvalida kako hodi. To itak non-stop gledam.
In užitek mi je bilo se z njimi pogovarjati. Nihče mi ni odvrnil intervjuja. Tudi če me niso razumeli kaj jim govorim.
Nekako sem se pogovarjal tudi z Ukrajinko, ki ni razumela nič angleškega. Pa tudi z francozom, ki mi je odgovarjal na vprašanja tako, da sem skužil, da me ni nič zastopil, kaj sem ga vprašal. Francoz ki se je delal francoza. 😉
V glavnem, ponavadi so ljudje dosti bolj zadržani (zakompleksani) in hitro najdeš koga, ki noče kaj povedat, ali pa ki mi teži, da naj ne snemam/fotkam. Tega dela “poklica” fotografa/snemalca ne maram. Hočem nekaj lepega narediti in potem mi dajejo ljudje občutek kot da sem neki izprijenec. Tega pri invalidih nisem začutil. Bi pa prej pričakoval, da bi mi invalid rekel, da ga naj ne snemam. Sem pa brez težav se z njimi pogovarjal in jih tudi snemal.
Mogoče je kaj na tem, da so pa oni uspešni športniki. In imajo svoje mesto, ki so si ga navkljub hibi izborili. Kar daje temu športu še posebno težo. Biti invalid v tem svetu, zraven “neinvalidov”, je kr hendikep. Ne more se invalid enakomerno kosat z “neinvalidom”. Tukaj pa so športniki “pravično” razdeljeni v kategorije in se lahko dokažejo, in enakomerno borijo.
Njihova energija me je navdihovala. Polni so življenja, čeprav jim je marsikaj onemogočeno. Mi daje še manj izgovorov za to, da bi sam sebe dajal v nič.
Spomini na Laško:
Na Laško imam lepe spomine. Tam sem imel svoj prvi jazz band. Footprints jazz trio. Z Matjažem Ferkom na kitari in Bojanom Krhlankom na bobnih. Sem poklical Bojana in sva se lahko dobila na kafetu. Lepo ga je bilo videt po dolgem času. V tem času je Bojan postal eden najbolj iskanih bobnarjev pri nas. Ne samo za jazz, tudi za druge stvari ga kličejo… Trenutno se z Laibachi pripravlja za turnejo po Evropi… Sem vesel, da je Bojanu tako uspelo. Vem da je moral kar garat, da je tako daleč prišel in mu ni v življenju vse pod nos porinjeno. Celo v nižji glasbeni šoli ga niso sprejeli na tolkala. So mu rekli, da ni dovolj talentiran?! Glede klasičnega javnega šolstva imam svoje mnenje – bom ga zadržal za sebe. Da ne bom komu krivice naredil…
Sigma 70-200mm f/2.8 APO EX HSM (večina posnetkov)
Nikkor 35mm f1.8g
Sigma 18-50mm f/2.8 EX DC HSM (intervjuji)
Nikkor 85mm f1.8g
Stativ: S sabo sem imel tripod in monopod. Ampak sem zaradi dinamike snemanja uporabljal le monopod. Od vse opreme, bi najbolj to pogrešal. Link:Manfrotto MVMXPRO500 video monopod
Mikrofon: Sennheiser MKE 400
Nastavitve:
način S (shutter priority) – svetlobo sem korigiral z exposure compensation in exposure lock. 1/50 sec je bil čas zaklopa.
ISO 400 -800
F med 4 in 8.
Fokus: le manual.
Frame size/rate: 1080p/50fps. 50fps mi je omogočilo “slow motion” posnetke.
Sem kr zadovoljen s posnetkom… Všeč so mi kadri, montaža, energija, čustva, muzika, dizajn.
Tu moram še omeniti super oblikovanje, ki je delo Dejana – www.output.si, kateri me je tudi “najel” za to nalogo. Za priložnost sem mu full hvaležen… Hvala Dejan!
