kako sem se potegoval za delo Poštarja

Genialna ideja

Čeprav sem zadnjih 33 let nezaposlen, sem prišel na genialno idejo, da bi se pa zaposlil. 

Nekje avgusta, septembra, ko se je Irenin trebuh še kr večal in postajal vedno bolj trd, mi je nekaj kljuvalo v glavi, da dohodke bi bilo fajn imeti redne. Nekaj sicer zasluživa. A to je dokaj neredno in nikoli se ne ve koliko bo prišlo, če bo prišlo. Vedno sicer nekaj pride… Je to kr test vere. 

Sem šel na borzo dela – prijava

No in jaz nekako odločen, da bom pa neki đob našel. Dobim termin pri svetovalcu in preden sem šel do njega malo pogledam dela na: www.mojedelo.com. In od vseh varilcev, viličarjev in natakarjev, mi pade edino “pismonoša” v oko. Se mi je zdelo tako fajno delo. Malo se okoli furaš in ljudem raznašaš pošto. Kaj pa je v tem slabega? Ok, slabo vreme te lahko premoči in prezebe. Zdaj sem taki mehkužec, da če samo malo zapiha, se prehladim. Pa bi se utrdil. 

In presenečen sem bil, ko sem zvedel, da poštarje celo iz drugod uvažajo… Kako so lahko ljudje brezposelni, poštarje pa iščejo. En prijatelj je poštar, pa sem ga poklical in mi vse razloži. Poklical sem ga okoli 13:30h in mi ravi da je za danes že fertik. Da se dela od 6-14h. Da pa je kdaj dlje in kdaj krajše.. Na začetku bi naj blo kr težko, ker se še iščeš… Plača tudi cool. 700-800€ in še neki dodatki… Vse se mi je zdelo super. Pa še malo se bom razmigal. Pa tudi delo fotografa, ki me (trenutno) najbolj veseli, še bom lahko opravljal. Ker večino šutingov je po 14h. Mega.

Na Borzi dela se oglasim in dobim napotnico. 

Jaz pošljem prošnjo na pošto in po kakem mesecu dni, dobim klic iz Pošte (sem že mislil, da so pozabili). Pravi gospa, če lahko pridem jutri (6.oktober)ob 10h. In jaz, sam pri sebi: “Ok super”.

Intevju z bodočim poštarjem

In potem pridem na razgovor. Dve res prijazni gospe mi vse lepo razložita in potem jim edino rečem, da bom kmalu ata in bi rad bil pri porodu zraven. Gospe vse razumeta. Tudi to, da se bomo prvi mesec privajali na novo življenje. Svetujeta mi, da naj si vzamem še en mesec po porodu fraj. Da bom lahko pomagal mamici… Le čez en teden, naj se oglasim zaradi testa vožnje motorja. Bodo me poklicali in sporočili… Pa to je to, sem si mislil. Decembra začnem z delom. Do konec maja pogodba, pa bomo videli. “like a boss”.

 

Prijavil sem se na delovno mesto pismonoša. #postar #pismonosa #mail #borussiadortmund

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on

 

Čakanje na klic

No in pol sem sedel doma in čakal na klic. Pa poslušal komad od Alicie Keys.

 

No ni blo tak. Irena je še kr rastla in zdavno ni blo več dvoma, da je noseča (z mano).  Na vrata mi je nabila 95 tez – “kaj vse se mora narediti do izkrcanja na dan D”. Tako da bil sem s polno paro v obnovi stanovanja.

 

Tako pa se je moja nr. 1 žena naredila seznam. <3 #fokus #obnovavertus #obrezna1

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on


 

In ravno po obnovi, je prišel ta Dan D (bom malo bolj obširneje in sočno o tem dnevu drugič).
Pol sem naenkrat postal ata in bil vesel, da ne rabim nikamor hodit in da me nihče ne rabi itd…


No Country For PostMan

Potem pa mi švigne v glavo: jaz bom zdaj full time ata, full time poštar in full time fotograf. Pa še neke glasbene gige imam z SwingTonesi, Flat Hatsi, Svetnikom, Studenčkom.
Nekak nebo šlo vse skupaj. Hočem biti fotograf in če bom še poštar poleg, bom bolj malo ata. To pa nebi rad. Viktorija pač nebo dobila za prvi rojstni dan novega iPhona. Bom pa jaz več z njo. Kar pa tudi nekaj šteje. Fotografija (in tudi video) mi nekaj prineseta in z skromnim načinom življenja, nam znese. Pa nekaj še muzika prinese…

Pa sem hotel imeti reden đob zaradi Viktorije (op.a. hčere), ampak sem potem razmišljal, da nebi rad bil ata ki ji bo govoril kako sem sanjal, da bom nekoč fotograf, a mi to ni uspelo. Ker niti nisem probal. Temu se upiram in si rečem: “Jaz hočem biti fotograf”.
 


In rečem moji nr1 ženi. In pravi, da me 100% podpira. Joj kak mam jaz super ženo. V tolikih pogledih.


Potem sva še bila z Ireno pri dvojnih poročenih prijateljih in gledamo njihove poročne albume. In šokiran vidim, da sam znam boljše fotografirat. Ne boljše, dosti boljše. Ko gledam kake fotografije ljudje prodajajo in to full time fotografi. Nekatere fotografije so res tako slabe, da jih jaz nebi upal dati naprej (al bi jih zbrisal ali pa sfotošopiral). In to so fotografije narejene z 5x dražjo opremo kot jo imam jaz. To mi je dalo še dodatno motivacijo…

Prvi stik z mojo svetovalko

8.11. sem imel termin na Borzi. In jim povem, da sem si premislil. Hočem biti fotograf in ne poštar. In moja svetovalka, s katero sva imela prvi termin, me nadere. Češ; Kaj se pa grem!? Jaz ne morem in ne smem zavrnit nobenega dela, kamor me pošljejo. Ni me pustila do besede in potem, ko končno pridem, ji povem, vse kar sem gori napisal in vmes še mi solza poteče po licu. Joj keri čustvenjak sem jaz… Je pa bila potem zelo razumljiva. Je rekla, da tote pol leta bom že preživel kot poštar in vmes lahko premislim, kako in kaj glede fotografske kariere.  Celo uro sva se menila, tako da je veni bila že gužva. Mi je blo kr lažje po pogovoru. No rekla mi je, da morem it na pošto in do naslednjič prinest neko pogodbo. Vredi te… Bom šel in zrihtal. 

Mentorstvo

Vidim, da včasih rabim dati ideje ven in nekdo, ki mu je trg malo bolj znan me posluša in kaj komentira. Sicer med fotografi, bom bolj težko našel “mentorja”. Se večinoma njih bolj držijo za sebe. Neke opcije so fotografska društva z mentorji (https://fstoppers.com/, https://kelbyone.com/). Ne vem kak je fotoklub v Mariboru…

Dobil sem Pošto

In ko pridem domov, se spravim račune plačevat. In med računi je bila pošta od pošte. 


Zavrnili so me! Jeeessssssssss!!!
Vesel zavrnitve, kot še nikoli… To je to. “…pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj,…”

 

Kaj pa zdaj? Kako naprej?

Ok. Na borzi sem. Ne vem točno, kaj naj s tem. Delo fotografa na borzi najt, je že mali čudež. Ampak ok. Bom videl, mogoče se kaj obrne in bo potem obrnjeno…
Res je, da država preko borze ponuja razne programe… Na njih sem nekako računal – to sem tudi rekel svetovalki.

En prijatelj je preko nekega programa, zaposlil eno in jo uvaja v fotografijo. On dobi plačano ker jo uvaja in ona tudi dobi od zavoda €.
Drugi pa se je zaposlil, v svojem društvu preko javnih del. 

Mi pa je rekla, da ona mene ne vidi v tem. Trenutno ni teh programov za izobraževanja. Pa ker sem več kot 30, verjetno niti nebi izpolnjeval pogojev. Pa moral bi biti dlje časa na Borzi. Za javna dela 2 leta. Tak da preden jaz vse te pogoje izpolnim, bom (upam) našel nekaj drugega. 

 

Glede “fotografskega biznisa” ne vem kje sploh naj začnem. Neki portfolio sem si naredil – čeprav vedno znova vidim, da imam še boljše fotke kot v portfoliu in bi menjal katero fotografijo. Dal kero ven in drugo not… Nekaj jih dajem na stran: http://vertus.si/category/foto/ in nekaj na FB stran: www.facebook.com/vertus.si/.

Ampak to, da dajem na splet fotograije, mi nebo prineslo strank. Nekaj si morem umislit.

 

Saj ne vem, kaj bi še drugo… Preko pogodbe nekaj fotografiram za SiOL.net. To mi je super. Si želim, da bi tega bilo več. Res je da se v Mariboru, ne dogaja toliko vseslovesnko zanimivega. Hvala Bogu za fuzbalerje. Na račun njih sem že nekaj zaslužil. Pa kaki video naročilo pride občasno od kakega priporočila. Tak da nekako nam gre. Zaenkrat. Delam na tem, da bi bilo dela več…

Tak da, če kdo išče ali pozna koga ki išče fotografa, sem jaz v nizkem štartu…

Deli in všečkaj: