Mi pošlješ prosim vse fotografije in to ASAP ?

Ta blog sem napisal v želji, da bodo drugi razumeli (vprašanje če bodo vsi) zakaj takoj ne dobijo (vseh) fotk… “Mi pošlješ prosim vse fotografije in to ASAP ? Ni jih treba obdelovat, kr vse mi pošlji.” so besede ki jih slišim prepogosto. Zadnjič sem tudi slišal: “bom pa jaz kr sam fotografiral, Vertuš itak nikoli nič ne pošlje.”  ?! Dotični skupini že poslal več fotk, kot bilo kdo do sedaj. Ampak to se hitro pozabi… Torej “zakaj vsi ljudje ne dobite fotk takoj”. Da se razume: “izjema je naročilo stranke” – to mi je “žal” prioriteta. Nekako pa morem denar zaslužit.

Fotografija strast, beg, sprostitev in rekreacija

Fotografija je moja strast. Rad to delam. Rad imam fotoaparat vedno zraven. Nikoli ne veš, kdaj bo prečudovita luč, motiv. In fotoaparat mi je včasih tudi beg. Včasih enostavno ne morem več. 
Če nekdo trajba neki monolog in moje uhe več ne morejo sprejemati nič lepega, se mi moje oči vklopijo. In takrat sem v svojem svetu. Tudi fizično včasih ne zdržim – vem da eni lahko posedajo za mizo po celi dan. No jaz ne. V križu me začne križat in morem se vstat. In elegantno to izvedem z fotoaparatom.

RAW vs. JPEG

Fotografiram v RAW-u. To je format, ki ni namenjen temu, da se ga pošilja brez obdelave. RAW-i za razliko od JPEG-a so brez (dodatne) ostrine in barvno niso tako žive. Praviloma fotografije izgledajo slabše. In vseh fotografij ne morem pošiljat, že zaradi hitrosti interneta. Sploh ker je ena RAW datoteka velika cca 20Mb.

Kvaliteta vs. Kvantiteta

“Jožef9” Maribor, marec 2017

Včasih za isti motiv naredim več posnetkov. Ker hočem najt pravi trenutek. In če imam 10, 20, 30 istih fotk, dostikrat nima smisla vse pošiljat. 
Lahko se kvečjemu naredi kakšen kolaž, zgodba iz velih fotografij… Kot naprimer z Jožefom:
Ampak ponavadi so motivi res tako drug drugemu podobni, da ni nobene zgodbe v tem, da so fotke ena zraven druge.

Eksperimentiranje in slabe fotografije

Se pa mi tudi zgodi, da nekaj probavam z fotoaparatom in večina fotografij ni za nikamor. Mi je vseeno kaj si drugi misli o tem. Ne premakne me “argument: “Meni je vseeno če so fotografije zanič – kljub temu mi pošlji vse fotografije!” Do svojega dela imam neki odnos. Dvomim, da bi nekdo za darilo prinesel potico ki jo je zažgal v pečici. Al pa gajbo gnilih jabolk. 

Nismo navajeni brisati slabih fotografij. Niti takšne ne ki so tehnično čisto mimo (presvetle, pretemne, neostre). Ali pa slaba kompozicija…  Tega da zbrišem tudi dobro fotko (ker obstaja podobna boljša) sem se tudi sam težko privadil. 

Pa tudi za mojim delom, je moje ime. Ne morem okoli neka skropucala pošiljat. 

Sposobnost reči (lepo) prosim

Sem pred časom bil na enem dogodku in me je kr “prizadelo”, ko je en znanec, s katerim se niti ne poznamo tak dobro (prijatelj od prijateljev), prišel do mene in mi rekel: “tote fotografije pa mi moreš poslat”. Nisem mu nič odgovoril, mislil pa sem si svoje. Kak morem? Če bi mi rekel: “Bi mi lahko prosim poslal to fotografijo? Bi mi dosti pomenilo. ” Pa veš da ti jo pošljem. Pa nisem neki “občutljivček” ki pazim ali so ljudje pravilno sklanjali, naglasili besede in da bognedaj uporabili kakšno tujko, za katero imamo pa v Slovenščini tako lepo besedo. Sploh ne. Samo neki minimum pa obstaja in fajn bi bilo, da se vsaj to doseže.

Spomin in nefer odnos

En primer – za eno društvo sem dosti fotografiral. Vedno zastonj, prijateljsko. In ko sem jaz njih prosil za prost vstop na en koncert, so mi lepo razložili, da pa tako ne gre, ker oni imajo s tem stroške itd. Res je, da se nismo prej zmenili: “jaz pofotkam dogodek in drugič jaz dobim prost vstop”. Čeprav fotografiranje dogodka pride 50-100€, karta za koncert pa 10€. 
Gre se za princip in spomin… In (nefer) odnos. Da ne pozabim omenit. Ko pa je bil buget za fotografa, mene niso poklicali. 

 

Imam tudi drugo delo, ki ima prednost.

Imam ženo in otroka ki me “full time” okupirata. Tudi nekaj filmov še imam, ki jih nimam časa dokončati. In sprotno delo. Da ne omenjam papirologije. Vse nekako morem ovrednotiti in dat ene stvari pred druge. Žal mi dostikrat zmanjka časa, da bi vsem (in to takoj) poslal fotke. Izbor in obdelava, pošiljanje tudi vzame nekaj časa. Slej ko prej pa fotografije (vsi) dobijo. Če ne prej, pa se spomnim ob rojstnem dnevu. Res rad poiščem kako cool fotko in jo dobro obdelam, razvijem, uokvirim. To mi je super. Rad dam nekomu darilo, katerega sem sam naredil in ki osreči drugega. In fotografija dobi tudi svoj zaključek. Neko delo se je zaključilo. Raje imam to, kot pa tisoče datotek na trdem disku, ki čakajo kako bo disk crkno in z njim datoteke.

Podpis

Tukaj bi še omenil, da se spodobi, da se avtorja dela podpiše. Torej če že dobiš fotografijo in jo objaviš, me podpiši. S tem mi pomagaš k prepoznavnosti. Pa naj bo to na Facebooku ali pa kje drugje. Se mi je že zgodilo, da so bile moje fotografije objavljene na naslovnici CD-ja in nisem bil podpisan (bili so podpisani oblikovalec in tudi neki drugi fotograf, katere fotografije so bile v notranjosti), tudi za en portret ob izdaji ene knjige, sem zapravil celi dan. Naredil sem uslugo prijatelju, avtorju knjige. A kot avtor naslovne fotografije nisem bil podpisan-

Zaključek

Moj namen tega zapisa ni ta, da bi namigoval prijateljem: “Naročite me in boste dobili fotografije takoj”. Z veseljem naredim uslugo. Namen je ta, da boste razumeli zakaj ne dobite fotografij takoj in da pokažete tudi nek odnos, spoštovanje…  Je bil na strani od fstoppesov pred kratkim članek, kako bi naj računal vsem (tudi prijateljem in družini), a se s tem ne strinjam. Tudi dosti fotografov je članek v komentarjih pokritiziralo. Kam bi prišli, če bi prijateljem in družini računali vsako uslugo? Če koga zanima. Link: Stop Giving Free Photography Services to Friends and Family