Leta 2020 sva z Ireno spregovorila za spletni portal Aleteia o najinem načinu življenja, ustvarjalnosti, odnosih in veri. Bil je lep trenutek, ko sva skupaj z otrokoma ujela nekaj iskrenih pogledov na svet okoli naju.
Sva hvaležna za priložnost, da deliva svojo zgodbo tudi širše – in da na tak način pokaževa, kako pomembno je ustvarjalno življenje v povezanosti z družino in vero.
I recently had the opportunity to attend a seminar organized by JECSE in Seveso, a small town near Milan. I took the train there – a mode of travel I always enjoy – and it gave me a calm start to a meaningful week.
The seminar was a truly enriching experience that brought together representatives from Jesuit schools across Europe. Throughout the week, we exchanged stories, explored different educational contexts, and discovered the beauty and complexity of our cultural and linguistic diversity. My role during the seminar was to quietly capture moments on camera – taking both photographs and short video clips, as well as recording one full lecture. It’s always a subtle balancing act: staying as invisible and unobtrusive as possible, while still being bold enough to step in and catch the right angle or expression. As one of the greatest photographers, Robert Capa, once said: “If your pictures aren’t good enough, you’re probably not close enough.” That quote often echoes in my mind while working – reminding me that the difference between a good shot and a great one often lies in the courage to get closer. At the same time, I always have to stay aware of my surroundings and respect the space I’m in. There’s a fine line between being present and being intrusive – and navigating that tension is part of the art.
Languages facinates me and one of those moment happened while looking at our multilingual daily schedule.It included the word desayuno (Spanish for breakfast), which reminded me of the Italian word digiuno (fasting). While chatting with a Spanish colleague, we reflected on this idea of “breaking the fast” – like the English breakfast. I’ve always found these small linguistic connections so interesting.
It also got me thinking about how different languages express the idea of breakfast. In Slovene, zajtrk literally means “a meal for the morning” (za jutro). In German, Frühstück translates as “early piece” – a small portion eaten early in the day. In Croatian, doručak comes from words meaning “before lunch.” Later, while sitting at the Portuguese table, I learned that in Portuguese they call breakfast pequeno almoço, which literally means “small lunch.”And in Italian, colazione has a particularly interesting background – something I had never realized before. I just read this explanation (link), which describes how the word originates from the Latin collātiō, meaning “bringing together” or “conference.” In early Christian monastic traditions, a collatio referred to evening gatherings where monks read and discussed religious texts. After these meetings, they would share a light meal – which gradually became associated with the term. Over time, the timing of this meal shifted from evening to morning, leading to the modern use of colazione to mean breakfast.
Despite the packed agenda, the days didn’t feel exhausting. The energy of the people I was surrounded by, combined with the rare experience of having true free time after the sessions (unlike at home, where family and daily responsibilities are always waiting), gave me a sense of balance and space to reflect.
Another highlight of the week was spending our final day in Milan, where we enjoyed a guided city tour – a beautiful way to wrap up a meaningful week. To make it even more special, I had the chance to meet a friend from the language learning app Tandem, Yehuda, who now lives in Turin. He came to Milan to meet me, and it was our first time seeing each other in person after many online conversations. And I’m sure it won’t be the last.
Grateful for these experiences, connections, and the chance to grow both personally and professionally.
I decided to share the photos I took during walks and free moments – just small glimpses of the atmosphere.
Feel free to connect or follow my journey as I continue working at the intersection of photography, videography, and music:
Te dni sem dopolnil 41 let. In to v meni zelo dragi Italiji. Poklicno – a v zelo dobri družbi.In ko sem malo vstran od rutine, razmišljam. O sebi, Bogu, navadah, življenju, prihodnosti. Kam grem? Quo vadis?
Kam le čas beži, kam se mu mudi?
Tako kot večini izmed nas, mi tudi meni pogosto zmanjka časa za tiste stvari, ki bi jih rad delal, razvijal (kontrabas, petje, skladanje, učenje tujih jezikov, analogna ulična fotografija,…). Seveda prva mi je družina in delo. In potem komaj na vrsto pridejo moje inspiracije. Vsaj trudim se da je tak vrstni red. Saj ne da bom zdaj vse naredil in v vsem blestel v čemer hočem. Če pa se zalotim, da sem zadnjo uro skrolal po nekem portalu in bral o nečem kaj se dogaja nekje 1000km vstran, pa se mi zdi zelo slabo. Slabisimo!
Vidim, da je preveč distrakcij, zaslonov, odprtih možnosti… in premalo osredotočenosti. Ti ko so naredili mobitel, že vejo kak te potegnit not. En večer tukaj v Italiji sem šel spat po brskanju po Facebooku. Spanje po tem je bilo mizerno. Zjutraj sem se skoraj jokal, ko sem moral vstati. Zato – absolutno nočem več hoditi spat pametnjakovičem v roki. Sem si že rekel to 100×. Ampak zdaj pa res! Rabim počitek. Oziroma v postelji doma nikoli nisem sam, in če skrolam potem ni akcije ponavadi.
Nazaj na družbena omrežja…
Po precej dolgem premoru sem se znova vrnil na družbena omrežja. Na prvi pogled morda zveni kontradiktorno z vsem, kar sem pravkar zapisal. Ampak vseeno sem ustvarjalec vsebin in te platforme so za kaj takega kot ata na mami. In želim delit, to kaj delam, to kar me inspiria. Verjamem, da se dobre, lepe, globoke stvari lahko širijo tudi po teh kanalih. In po naravi sem ekstrovert(uš). Tak da mi deljenje sebe kr naravno, da ne rečem nuja.
Razločevanje
Tak da evo me. Vratio se Šime. Bom še kaj objavljal. Iščem ravnovesje v tem svetu neskončnih ponudb. Paso dopo paso.
Po dolgem času sva se z ženo znova odpravila na zmenek/romanje – tokrat k svetemu Jožefu v Maribor. Šla sva sama. Peš. In z našim najnovejšim modelom otroka v vozičku.
V tej cerkvi sem bil krščen, sva se poročila in tukaj so bili krščeni tudi najini otroci. Zaradi tega nam bo ta kraj vedno ostal pri srcu – in spodobilo se je, da greva pozdravit Jožefa na njegov praznik. (Na ta dan v Italiji praznujejo tudi praznik očetov.) Ne vem, zakaj pri nas te prakse ni … Verjetno očetje že niso več tako pomembni – ali kaj?
Lepo je bilo videti starega župnika, znance, prijatelje in znova začutiti toplino skupnosti, ki jo tudi pogrešava. Lepe trenutke smo tukaj preživeli. Mašo je vodil kakopak naš nadškof. In duhovnikov je bilo polno, da vseh niso mogli spravit za oltar. So bili ob straneh v klopeh še nastanjeni. Pa romarjev se je tudi nabralo, da je cerkev šivala po pokih.
Ob koncu maše je še nadškof podelil zahvalo in priznanje nadškofa za svoje nesebično služenje v cerkvi. G. Nadškof pa je dobil rože.
Veliko družin se priporoča svetemu Jožefu – še posebej takrat, ko gradijo dom. Verjetno zato, ker je tudi sam nosil to stisko, kako priskrbeti za svojo družino. Sicer – zrihtal je štalo. Ampak očitno je bila čisto dovolj. V Svetem pismu ni nikjer omenjeno, da bi se Marija pritoževala. Tak, da je že v redu zrihtal. Pa potem v Egiptu so tudi morali nekje biti. V Nazaretu pa so po mojem že imeli kakšno hišo. Dozdeva se mi, da ja.In midva se tudi pogovarjava z Jožefom, saj sva zdaj pred tem velikim izzivom. Te pa naj nekaj zrihta – za dobra stara vremena.
In seveda – bil je tudi god in hkrati rojstni dan mojega pokojnega deda, na katerega imam 95 % lepih spominov. Onih 5% pa sploh ni pomembnih. Lepo je bilo imeti stare starše. Zdaj, ko gledam nazaj … Ko nimam več nobenega. Sem vesel, da sem jih obiskoval, koliko sem zmogel.Zdaj sem pa že jaz starš. In se, kar starega počutim. Kak se to obrne. No vnukov še nekaj časa ne bo to je ziher.
Salezijanci, naši novi Gospodje, pa so tudi prišli. Sva z g. Župnikom rekla par besed na koncu, ko se je mudil na pogreb.
Po dolgem času pišem blog. Upam, da bodo bolj redni. Upam, da je kdo prebral …
Ravno urejam arhiv filmov in mi je v roke prišel prvi film, ki sem ga naredil.
Bilo je nekje 2017, bili smo na obisku pri prijateljih, nakar jaz vidim na polici fotoaparat. In iz radovednosti vprašam, kaj to je. In prijateljica mi reče, da je to njihov družinski fotoaparat in da mi ga posodi. Pa sem rekel, ok, bom poiskusil. In sem si ga nesel domov.
To je zrcalno refleknsi fotoaparat, ki je bil proizveden v sovjetnski zvezi med letoma 1981 in 90. Čisto možno, da je moj letnik. Leča ki je gori je 58mm F2.
Ker nisem imel izkušenj z analogno fotografijo, sem vprašal kolega fotografa Tomaža Strmčnika kako naj se tega lotim. Pa je rekel da ima on neki film in mi ga narola. To je bil film Ilford Pan 400.
Nekako sem s strahom fotografiral, kar je totalno brezveze. To je tako klot šparanje bombonjere za posebno priložnost in ko jo končno hočeš odpret, vidiš da je že preko roka. In tako sem tudi jaz se tega lotil. Ko je res nekaj posebnega blo, sem fotkal. Če seveda nisem pozabil. Itak sem vedno pozabil. Tak da sem pol fotkno takrat, ko sem se spomnil.
In ta en bogi film sem fotografiral od Novembra 2017 do septembra 2019. ?! Kaj? Kaj sem te delal tak dolgo.
Nekak se nisem niti znašel z samim rokovanjem z Zenitom. Fokusiranje mi je bilo strašno težko… Skratka ni bilo nekega navdušenja. Sem bil okupiran z digitalno fotografijo in ta mi je bila več kot dovolj.
Smo pa šli septembra 2019 z družino na razstavo v Umetnostno Galerijo Maribor fotografa Stojana Kerbljerja.
Na razstavi Stojana Kerblerja foto:Miloš Vujinović
Ta razstava me je čisto prevzela. Stojan je resnično mojster in prav začutil sem te ljudi. In sam izgled analogne fotografije ki je natisnjena (razvita v temnici) še ta stik z subjetnom naredi toliko večji. Skratka bil sem čisto paf. Do tistega dne sem naredil 16 posnetkov na tem prvem filmu. Preostalih 13sem jih naredil v istem dnevu kot je bila razstava in 2 sem še naredil naslednji dan. Pa je bil film poln. Pol sem nesel film v foto tabor in nestrpno čakal rezultate. Niso bili kaj extra. Ampak bil je neki začetek. Pa vam pokažem nekaj fotk…
Tomaž
Viki spi
Njoki 100%
Lučkarka
Lička
O ti si tu
WiC
Ko smo še se radi kopali
Portret in mojster portreta
Stojan Maji o tekmovanjih
Gostilna Maribor
Čakamo 4-ko
Herbalife
Mladi par
Lana
Hja. Niso nekaj posebnega. Sem pa vseeno nadaljeval. Verjetno navdahnjien od Stojanovih fotografij. Te moje me sigurno niso kaj extra navdušile.
So pa te fotke vseeno posebne – to so moje prve analogne fotke in tudi prve analogne fotke moje družine. In še veliko inspiracijo in vzornika Stojana Kerblerja sem ujel. Je kr posebni prvi film.
Že pred nekaj časa sem nabavil nekaj različnih filmov ki niso predragi in jih bi testiral. Bil je dan po dnevu državnosti in vrtec je bil zaprt in sem bil sam doma z otroci.
Doma so slej ko prej tečni, ko pa gremo ven pa zažarijo. In smo šli.
Fotografiral sem z mojo priljubljeno analogno kamero (fotoaparatom) Mamiyo C330.
Nastalo je kr nekaj dobrih fotografij. Sem pa snemal tudi video za moj vlog in ker sem tokrat (prvič) tudi fotografije komentiral je video bil ekstremno dolg. Pa sem ga dal na polovico. Tako da tukaj lahko vidite 5 fotk, kako so nastale in nekaj misli o njih.
Imel sem privilegij testirat ta čudoviti objektiv ki ima čudovito ostrino in tudi neostrino. V sredini je super oster in na robovih super neoster. Ima svoj karakter. In ceno, ki definitivno ni previsoka. 400€ (399€). Sem pa dobil tudi kodo s popustom, ki jo lahko tudi vi vnovčite. (na dnu BLOG-a je)
Spodaj nekaj fotkic ki sem jih naredil januraja 2020, ko sem v domači foto trgovini si prvič sposodil tega Bokeh printza. Hvala Fotospecialisti <3
fotospecialist
tukaj se vidi bokeh z vstavljenim modelčkom – v obliki sonca
V maju pa sem dobil ponudbo od trgovine Foto Jama za test istega fotoaparata in sem jo z odprtimi rokami sprejel. Užival sem v fotkanju in naredil dosti lepih fotk, sem pa po nerodnosti formatiral kartico z fotkami.
Pred fotmatiranjem sem jih nekaj importal (tiste ki sem jih naredil za stranke). Tako da vse nisem zgubil.
Danes vam bom pokazal še moj drugi fotografski film ki sem ga naredil z starim beloruskim analognim fotoaparatom Vilia.
Ko sem prvič fotografiral z fotoaparatom Vilia, nisem vedel ali bom sploh kaj dobil iz tega filma. Nekatere fotografije so bile kr slabe, ampak nekaj pa jih je bilo prav posebnih. Predvsem mi je bila všeč neostrina na robovih, ki je dalo fotografiji pridih kot da bi bila fotografija narisana s čopičem.
Podoben izgled daje Petzvalovi objektivi. Poseben izgled in to je bilo dovolj, da me je podžgalo, da še probam (vsaj) en film.
Ker ga imam v bulk loaderju, sem se odločil, da bom kr uporabil Foma400 film.
Fotografiral sem med 14. in 17. aprilom, v času karantene v Košakih, ko smo z otroki hodili na sprehod v naši okolici.
Tako da razen mojih otrok, ni drugih ljudi na fotografijah. Razen na eni, ko smo se z vozičkom peljali mimo zaljubljenega para, ki je na vrhu hriba piknikoval.
Film sem potem, kot vsaki drugi razvil v moji temnici. Uporabil sem standardni recept.
Film sem 11 minut namakal v sveži mešanici Rodinala razredčenega z vodo v razmerju 1:50. Nato sem ga pod tekočo vodo spiral 15 sekund in na koncu ga fiksiral še v fiksirju (Ilford Rapid Fixer razmerje z vodo 1:4). Potem pa sem ga še trikral umil v vodi. Z 10, 20 in 50 zasuki v roki.
Na koncu pa sem še dodal malo Adoflo mila, ki pomaga da kapljice pri sušenju lažje odtekajo.
Film se je nekaj časa sušil in potem sem ga poskeniral s skenerjem Epson V600 in programom SilverFast 8.
Pri drugem filmu mi je bilo že dosti lažje, ker sem imel že izkušnjo prvega filma. Vedel sem, da si moram pomagati z okvirjem ki je prikazan v iskalu. Fokusiranje mi je bilo tudi lažje, ker sem ugotovil kako določim globinsko ostrino z rumenimi številkami na objektivu.
Izkušnja je bila lepša, ker sem malo bolj vedel kaj delam in kaj približno lahko dobim.
Je pa bil spet izziv fotografirati z otroci. V vozičku pogosto zaspijo, ampak če se voziček ne premika, pa znajo postati živčni. Tako da sem nekako jadral med fokusiranjem na fotografijo in umirjanjem razgrete krvi mojih otrok.
Analogni fotoaparat Vilia res ni popoln. Je iz same plastike in zgleda cenen. Ima smešen zvok zaklopa. Kot da bi napeto gumico spustil. Na zadnji tretini mi je trgalo perforacijo na filmu in ga ni vleklo lepo naprej, kar je povzročilo, da so se zadnje fotografije prekrivale. Tako da probam naslednjič dati notri film z 24 posnetki (Ilford Delta, ali pa kateri drugi film).
Hvala prijatelju Gregi, ki mi je posodil to kamero, ki je bila njihova odslužena družinska kamera.
Sem hvaležen in vesel za to izkušnjo. Sem pa v moji temnici razvil tudi dve fotografiji na papir s povečevalnikom MEOPTA AXOMAT 5.
Sem pa naredil tudi vlog, o tem drugem filmu kjer pokažem tudi nastavitve fotkanja in 12 fotografij, ki sem jih izbral.
