cerkev – Vertus

20. marec 2024, Maribor

Po dolgem času sva se z ženo znova odpravila na zmenek/romanje – tokrat k svetemu Jožefu v Maribor. Šla sva sama. Peš. In z našim najnovejšim modelom otroka v vozičku.

V tej cerkvi sem bil krščen, sva se poročila in tukaj so bili krščeni tudi najini otroci. Zaradi tega nam bo ta kraj vedno ostal pri srcu – in spodobilo se je, da greva pozdravit Jožefa na njegov praznik. (Na ta dan v Italiji praznujejo tudi praznik očetov.) Ne vem, zakaj pri nas te prakse ni … Verjetno očetje že niso več tako pomembni – ali kaj?

Lepo je bilo videti starega župnika, znance, prijatelje in znova začutiti toplino skupnosti, ki jo tudi pogrešava. Lepe trenutke smo tukaj preživeli.
Mašo je vodil kakopak naš nadškof. In duhovnikov je bilo polno, da vseh niso mogli spravit za oltar. So bili ob straneh v klopeh še nastanjeni. Pa romarjev se je tudi nabralo, da je cerkev šivala po pokih.

Ob koncu maše je še nadškof podelil zahvalo in priznanje nadškofa za svoje nesebično služenje v cerkvi. G. Nadškof pa je dobil rože.

Veliko družin se priporoča svetemu Jožefu – še posebej takrat, ko gradijo dom. Verjetno zato, ker je tudi sam nosil to stisko, kako priskrbeti za svojo družino. Sicer – zrihtal je štalo. Ampak očitno je bila čisto dovolj. V Svetem pismu ni nikjer omenjeno, da bi se Marija pritoževala. Tak, da je že v redu zrihtal. Pa potem v Egiptu so tudi morali nekje biti. V Nazaretu pa so po mojem že imeli kakšno hišo. Dozdeva se mi, da ja.In midva se tudi pogovarjava z Jožefom, saj sva zdaj pred tem velikim izzivom. Te pa naj nekaj zrihta – za dobra stara vremena.

In seveda – bil je tudi god in hkrati rojstni dan mojega pokojnega deda, na katerega imam 95 % lepih spominov. Onih 5% pa sploh ni pomembnih. Lepo je bilo imeti stare starše. Zdaj, ko gledam nazaj … Ko nimam več nobenega. Sem vesel, da sem jih obiskoval, koliko sem zmogel.Zdaj sem pa že jaz starš. In se, kar starega počutim.
Kak se to obrne.
No vnukov še nekaj časa ne bo to je ziher.