Prejšnji teden, nisem nič napisal v blogu. Sem bil “discouraged” oz. po slovensko bi se temu reklo “razpogumljen”. Ene ljudi moti, da jaz toliko pišem o prenovi. Pa so me njihovi komentarji (ki so do mene prišli preko posrednika) prizadeli. Pa čeprav sem sam sebe sebi opravičil in si argumentiral, zakaj je cool, da pišem blog, enostavno nisem imel motivacije, da pišem. In nisem…
Ko sem srečal ljudi po mestu, sem videl, da dejansko marsikdo bere blog. Kar se mi je fajn zdelo. Danes pa mi urednik mojega najljubšega internetnega portala piše, da je bral blog in mu je cool. In da bi lahko kaki “dnevniški članek” o tem napisal. Zdaj ne bi preveč o tem – le to, da mi je ta SMS, vlil poguma.
Pa bom kr celi teden spravil v en blog zapis. Kmalu… (po oglasih)
In zakaj sploh pišem BLOG?
Sem že pred slabim letom prenavljal in takrat mi je bilo na koncu že res muka. Dosti opravil, ki sem jih prvič delal so bila dosti težja, kot sem sam sprva mislil. Sem imel tudi pomoč, a večino časa sem bil sam. In vedno sem dobil nasvet, kako kaj narediti, takrat ko sem že naredil. Zato sem si rekel, da ne bom več prenavljal, ker ni dobro za psiho. Vmes sem še mislil, da sem od vsega tega prahu, v katerem sva živela, dobil astmo. Ampak so raziskave potem pokazale, da imam močno kislino v želodcu – reflux (baje je to od sekiranja). Tak da misel na obnavljanje je odpadla.
Tudi stanovanje ni najino, tako da je smiselnost prenove še toliko bolj vprašljiva.
So pa naju potem prijatelji prepričali, da bi bilo bolje, če se iz prvega štuka preselimo v pritličje. V prvem štuku ni vode, v spodnjih dveh sobah pa je. Ko sem rekel, da sam nočem več prenavljat, so mi rekli, da ne rabim skrbet. Bodo že poskrbeli za to. Pa potem (ne vem iz katerih razlogov) niso. In takrat sem občutil nemoč in samoto. Kot da sva sama na svetu. Jaz in noseča žena. Kot Jožef in Marija v Betlehemu ;). No bilo mi je hudo, ko sem videl njeno stisko. In to me je naredilo močnejšega. Takrat sem se odločil, da grem v akcijo.
Nisem hotel iti sam v to akcijo. Trpeli bi živci, najin odnos z Ireno in tudi najina denarnica. Zato sem “uporabil” vsa sredstva ki jih lahko – mail, mojo spletno stran in facebook, da ljudi, znance in prijatelje prosim za pomoč. Tako je prišla prva ideja za BLOG.
Tudi pomagalo je to, da sem pisal plan in potek dela. Sem zaradi tega tudi lažje videl prioritete. Tudi komentarji na facebooku, so bili tisti, ki so mi dali nek pogled, ki je znal prav priti. Ljudje so se tudi javljali, da lahko pridejo pomagat in dosti stvari so mi podarili…
Je pa res, da se je potrebno ponižati, da lahko prosim za pomoč. Se pa vsekakor splača – to, da vidim ljudi ki z veseljem pomagajo (od prijateljev, do nekaterih ko sploh ne poznam tako dobro), mi daje občutek, da je svet res lep. Da je Bog res dober. In lahko Njegovo ljubezen res začutim najbolj, če se sam ponižam. Ko lahko brez sramu rečem: “sam ne morem, rabim pomoč”. In to ne samo na samem (tudi na facebooku, mailu). Zdaj sem se tudi spomnil tudi na enega mojih najljubših povedi iz SP: “On mora rasti, jaz pa se manjšati.” Jn 3:30. In preko te obnove doživljam svojo majhnost in tudi veselje ob tem. Dogajajo se stvari, na katere nimam vpliva in ki so večje od mene.
Tako da, pišemo dalje…
