Zenit 11 – prvega ne pozabiš nikoli

Ravno urejam arhiv filmov in mi je v roke prišel prvi film, ki sem ga naredil. 

Bilo je nekje 2017, bili smo na obisku pri prijateljih, nakar jaz vidim na polici fotoaparat.  In iz radovednosti vprašam, kaj to je. In prijateljica mi reče, da je to njihov družinski fotoaparat in da mi ga posodi. Pa sem rekel, ok, bom poiskusil. In sem si ga nesel domov. 

To je zrcalno refleknsi fotoaparat, ki je bil proizveden v sovjetnski zvezi med letoma 1981 in 90. Čisto možno, da je moj letnik. Leča ki je gori je 58mm F2.

Ker nisem imel izkušenj z analogno fotografijo, sem vprašal kolega fotografa Tomaža Strmčnika kako naj se tega lotim. Pa je rekel da ima on neki film in mi ga narola. To je bil film Ilford Pan 400.

Nekako sem s strahom fotografiral, kar je totalno brezveze. To je tako klot šparanje bombonjere za posebno priložnost in ko jo končno hočeš odpret, vidiš da je že preko roka. In tako sem tudi jaz se tega lotil. Ko je res nekaj posebnega blo, sem fotkal. Če seveda nisem pozabil. Itak sem vedno pozabil. Tak da sem pol fotkno takrat, ko sem se spomnil.

In ta en bogi film sem fotografiral od Novembra 2017 do septembra 2019. ?! Kaj? Kaj sem te delal tak dolgo.

Nekak se nisem niti znašel z samim rokovanjem z Zenitom. Fokusiranje mi je bilo strašno težko… Skratka ni bilo nekega navdušenja. Sem bil okupiran z digitalno fotografijo in ta mi je bila več kot dovolj.

Smo pa šli septembra 2019 z družino na razstavo v Umetnostno Galerijo Maribor fotografa Stojana Kerbljerja.

Ta razstava me je čisto prevzela. Stojan je resnično mojster in prav začutil sem te ljudi. In sam izgled analogne fotografije ki je natisnjena (razvita v temnici) še ta stik z subjetnom naredi toliko večji. Skratka bil sem čisto paf. Do tistega dne sem naredil 16 posnetkov na tem prvem filmu. Preostalih 13sem jih naredil v istem dnevu kot je bila razstava in 2 sem še naredil naslednji dan. Pa je bil film poln. Pol sem nesel film v foto tabor in nestrpno čakal rezultate. Niso bili kaj extra. Ampak bil je neki začetek. Pa vam pokažem nekaj fotk…

Hja. Niso nekaj posebnega. Sem pa vseeno nadaljeval. Verjetno navdahnjien od Stojanovih fotografij. Te moje me sigurno niso kaj extra navdušile. 

So pa te fotke vseeno posebne – to so moje prve analogne fotke in tudi prve analogne fotke moje družine. In še veliko inspiracijo in vzornika Stojana Kerblerja sem ujel. Je kr posebni prvi film. 

#prveganepozabisnikoli