moja prva razstava/prodaja fotografij

Pa sem dočakal svojo prvo razstavo. Želja po razstavi je tlela že lep časi, a nikoli ni bilo prave prilike in vzgiba. 

Tokrat je bilo več razlogov, da se razstava dejansko zgodi:

Obrežna 1 – kje(r) sem doma Karitasov koncert je vedno v stavbi, kjer tudi sam živim. Dvorana je potrebna obnove, prevetritve in dolgo časa sem razmišljal, da bi bila dvorana bolj sveža, polna življenja, če bi dal notri fotografije. 

Karitasov koncert je vedno v družinskem/župnijskem vzdušju, kjer se zbira sredstva za župnijsko Karitas. Karitas je tudi naš prvi sosed v hiši (sosednja vrata) in vsako sredo srečujem gospe, ki prostovoljno in z polno ljubezni delajo zato, da bi pomagale pomoči najbolj potrebnim. 

Zbirka slik. Vse od leta 2011 skačem po naši župniji z fotoaparatom in nabralo se je kr nekaj slik. Dosti ljudi sploh ni videlo slik. Pa je bila to prilika, da jih vidijo in dobijo. In tudi fotografije dobijo svoj smisel. Prav čutim, da delo ni dokončano, dokler fotografija ni natisnjena. 

Torej pri meni doma, bom imel svojo prvo razstavo in prodajo slik. In fotografije bodo šle v dobrodelne namene. 

PA SE LOTIMO DELA…

Nisem vedel kako naj se točno lotim. Pa sem začel z zbiranjem fotografij. Kakih 100 sem jih izbral. Potem sem fotografije na monitorju (kr z mobitelom) pofotkal in pošiljal ljudem, ki so na sliki, ali imajo kaj proti, če so del  razstave. Vsi so navdušeni pritrdili. To mi je dalo še dodatni zagon za to, da razstavo izpeljem. 

Zbiranje in urejanje fotografij, mi je vzelo celi teden  in prišel sem do številke 50. 

Fotografije sem razdelil na več skupin:

Studenček, Ministranti, Župljani, Sostanovalci, Posvečeni (Patri in Sestra Zdenka), Arhitektura/pokrajina.

Za opis pod skupinami sem prosil župljane in so zelo lepo napisali nekaj o vsaki skupini. (Fanika V. je napisala nekaj o patrih, Matjaž R. nekaj o župniji in Maša A. nekaj o Studenčku.)

 

 

To pa je napisala Maša za mojo razstavo. Ja pa iiiiii #studencek #razstava

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on


 

FORMAT FOTOGRAFIJ:

Vse razvijam v na mat papirju. Sijaj ima preveč plastik-mastni izgled. V preteklosti sem sem razvijal različne formate. Od 10x15cm do 30x40cm in od vseh mi je format  15×21 cm najbolj simpatičen. Ni prevelik in ne premajhen. Čeprav razmerje ni enako kot na fotoaparatu (del daljše stranice odrežem), izpade dobro – Fotoaparat fotka v razmerju 2:3, 15x21cm pa je v razmerju 5:7. 
Za 50 fotografij sem dal 42€. Nekaj fotk sem potem cenzuriral – včasih komaj na papirju vidim kakšno napako. Vseh uporabnih fotografij je bilo 45. Razvijam pa vse pri Foto Tabor – enostavno najboljše printe delajo. Sem prej probal razvijat v Comtronu, Muelerju, DM-u, Hofferju. Najboljši pa je Foto Tabor. Zadnje fotografije sem poslal v soboto ob 11h in sem ob 12:45h vse fotografije dvignil. 

 

KATERI OKVIRJI?

Nazadnje sem kupoval v JYSK-u in bil zadovoljen.  Imajo preproste bele okvirje po 4€. Vzel sem 50 komadov. 50×4€ = 200€. Uffff. Fajn sem se skeširal, ampak nisem hotel gledati nazaj. Kar bo, pa bo… (na koncu sem porabil 45 okvirjev =180€)

 

Cool okvirje imajo v JYSK-u. #jysk #qlandiamaribor

A post shared by Matjaž Vertuš (@matjazvertus) on


 

UOKVIRJANJE

Pri uokvirjanju so mi pristopile na pomoč punce iz našega zbora. Ne bi mogel tega sam. Enostavno dosti časa gre za to… 

 

KAKO NAJ OBESIM SLIKE ?

Misel na to, da bom zabil 50 žeblov v steno mi je vzbujala dvom.  Miz je dosti v naši dvorani, zato smo jih kr položili na njih. Je dobro izpadlo.

 

PRODAJANJE FOTOGRAFIJ:

Seveda sem mislil fotografije prodati. 250€ ne bi kr tak zapravil. In itak se na prireditvi zbira denar. Vprašanje mi je bilo; za koliko lahko prodam. 5€ so stroški izdelave (4€ okvir in 0.8€ razvijanje fotografije).  Pa sem prvo pomislil 20€ na fotko – zdaj vidim, da bi komot lahko ta cena bila, ampak sem se ustrašil, da ljudje ne bi imeli denarja. Potem sem mislil »ali 10€ ali pa 15€«. Enim je šlo v nos – češ zdaj pa bodo se mogli skeširat in so se nekaj bunili (niso mi direkt povedali ampak je prišlo do mene iz druge roke).  In to taki ki imajo dosti več, kot povprečni Slovenec. Pol pa sem si rekel, naj bo kr 15€. 10€ za vrhunsko in unikatno fotko (tvoje družine, otrok) je premalo. 5€ je itak od tega material. Če ti je 15€ preveč, jo rajši skurim. Seveda, so izjeme tisti, ki nimajo in so v finančni stiski. In zaslužen denar niti ni šel za mene, ampak za dobrodelne namene.
Če ne znajo ceniti in mislijo, da pa že majo oni dovolj dobrih fotografij, ki so jih posneli z mobitelom (ki vem da niso za na steno), pol jih naj kr majo… 

KAJ NAJ Z FOTOGRAFIJO, KI JO ŽELI VEČ OSEB?

To mi je bila dilema. Primer: na eni fotografiji sta otroka iz dveh družin. Obe družini hočeta kupiti fotografijo – kaj narediti? Na licu mesta smo improvizirali. Matjaž Rauter se mi je ponudil za pomoč in on je zbiral naročila. Tudi nisem hotel, da ljudje takoj pograbijo fotografij. Če je razstava, sem si želel, da vsi gredo skozi in vidijo fotografije. Samo pri eni fotografiji je bil primer, da sta dva hotela eno fotografijo.  Enemu sem jo dal, drugi pa jo dobi drugič.

NAKUPOVANJE

Ljudje so fotografije kr kupovali.  Večino po izklicni ceni. Sem pa tudi ceno spustil. En je kupil 5 fotk za 50€. Kar mi je bilo super – samo da gre. 50€ ni mali denar in sam bi si rad povrnil vložen denar za razvijanje slik in okvirje in polovico gre za Karitas. Ena gospa je dala zadnji denar za 2 fotografiji in je rekla, da bi še imela tretjo  od sina, ampak jo bo drugič kupila, ko bo imela denar. Naj jo shranim. Pa sem brez premisleka vzel fotografijo in ji jo dal. Videl sem ljudi, ki so bili veseli, da imajo fotografijo, kar me je navdajalo z lepim občutkom. Moje delo je nekoga razveselilo. 

IZKUPIČEK:

Eni so plačali 15€, drugi 10€. Na koncu tudi sem jih dal nekaj za 5€. Nisem vedel kako naj se lotim obračuna!?
Na listu je bilo vse napisano, ampak nisem vedel kak se naj tega lotim. Potem pa se mi je prižgala žarnica.
Preštejem koliko mi je ostalo slik. 19
Koliko sem jih imel na začetku? 45
Razlika je 26. To pomeni da si lahko vzamem za material 5€ x 26 = 130€

130€ si vzamem, ostalo je od Karitasa. Za Karitas se je nabralo 205€. Jo dam Karitasovi računovodkinji in mi da 5€ takoj nazaj in da se ne bi predolgo kregala, sem vzel 5€. Tako da 135€ sem dobil jaz in 200€ Karitas.

Vesel sem, da se je toliko fotografij prodalo. Pa tudi nekaj € se je zbralo za Karitas.
Ko pa naredim svojo računico, pa vidim da sem (222-135) 87€ v minusu. Dobro – bom še kako fotografijo probal prodati, saj vseh potencialnih kupcev ni bilo na koncertu. Bom šel v nedeljo po maši do župljanov in jih nagovoril. In potem mi pravi Irena, da je prišla gospa od Karitas (s patrom sta se dogovorila da dobim jaz 50€ od “dobička”) in je pustila 50€. Full cool. Na konci sem na -37€. Bom še par fotk prodal, pa bom na nuli.

ZAKLJUČEK:

Vesel sem, da sem izkusil prvo svojo razstavo. In tudi prvo prodajanje fotografij.  Je dobra iztočnica in izkušnja za naprej. Že razmišljam kako bi lahko dalje šel v tej smeri. Pa še Karitasovi “klijenti” bodo lahko plačali kakšno položnice ali pa kupili plenice… 

 

Me pa zanima, kako drugi fotografi financirajo razstave? Sploh pri velikih printih, okvirjih to more biti drago…

Loading